V tem mestu živi štirinajst tisoč ljudi in med njimi tisoč aboriginov. Belci so predvsem vladni uslužbenci, vsakovrstni odpadniki in pustolovci, upokojeni lastniki ovčjih in govejih farm, potujoči farmarski delavci, tovornjakarji in mali podjetniki, katerih glavni cilj v življenju je oskubiti ameriške in japonske turiste (in tiste iz urbanih delov Avstralije), ki se v avtobusih zgrinjajo sem, pričakujoč vrhunsko pustolovščino v tej zadnji romantični postojanki in v želji videti neverjetno puščavo, ki jo obkroža z vseh strani. V mestu so tri pivnice, par motelov, nekaj restavracij z nič zvezdicami in več trgovinic, ki prodajajo majice z napisom »Splezal sem na Ayers Rock«, bumerange (uvožene iz Tajvana), knjige o vsem, kar diši po Avstraliji, in kuhinjske krpe, potiskane s silhuetami plemenitih divjakov, ki s sulicami v rokah gledajo v zahajajoče sonce. To je mesto na robu puščavske divjine, ki ga zaznamujejo agresivna moška etika in hude rasne napetosti.

V ceneni okrepčevalnici sem pojedla zajtrk, nato pa stopila na slepečo ulico, kjer so se stvari začele premikati. Zamežikala sem v kraj, ki je postal moj novi dom. Neke ljudi sem povprašala po najcenejši nastanitvi in poslali so me v pet kilometrov oddaljen kamp za bivalne prikolice severno od mesta.

Bil je vroč in prašen sprehod, toda zanimiv. Cesta je sledila pritoku reke Todd. Negibni, ravni stolpci modrega dima, ki so se dvigali iznad evkaliptusovih dreves, so označevali aboriginska naselja. Na levi strani so stali avtoservisi in delavnice industrijskega dela Alice – pocinkane železne lope, za katerimi so se razprostirale pokošene trate in drevesa predmestja. Ko sem prispela v kamp, me je lastnik obvestil, da me bo bivanje stalo zgolj tri avstralske dolarje, če sem prinesla svoj šotor, ali osem, če ga nisem.

Moj nasmeh je zbledel. Hrepeneče sem poškilila na stek­lenice v hladilniku in stopila ven, da bi spila nekaj mlačne vode s pipe. Raje nisem vprašala, če je zastonj. Nedaleč stran si je nekaj mladostnikov z dolgimi lasmi in zakrpanimi kavbojkami postavljalo velik šotor. Zdeli so se priljudni, zato sem stopila k njim in jih vprašala, če se jim lahko pridružim. Brez zadržkov so mi ponudili zavetje in prijaznost.

Tiste noči smo se v njihovem razmajanem kombiju, opremljenem z vsemi pritiklinami, ki jih človek povezuje z brezskrbno urbano mladino – avtoradiom s pet milijoni decibelov in celo jadralnimi deskami – odpeljali v mesto. Namenjeni so bili proti severu. Zapeljali smo se proti prašnim lučem mesta in se ustavili pred pivnico, da bi nabavili nekaj alkohola. Med njimi je bilo plašno in zelo mlado dekle. Nenadoma se je obrnila k meni.

»Oo, lej jih, a niso ogabni? Mater, kot opice so.«

»Kdo?«

»Tisti črnavsi tam.«

Njen fant se je naslanjal na zid trgovine z alkoholnimi pijačami in čakal.

»Daj, pohiti, Bill, izginimo že od tu. Kakšni grdavsi.« Prekrižala je roke, kot bi jo zeblo in se stresla od gnusa.

Glavo sem položila na roke, se ugriznila v jezik in se zavedela, da je pred nami dolga noč.

Naslednji dan sem dobila službo v pivnici, z začetkom dela čez dva dni. Da, lahko spim v sobi na zadnji strani pivnice, stanarino mi bodo odtegnili od plače vsak prvi teden v mesecu. Tudi jem lahko pri njih. Odlično. Zdaj sem imela čas, da preverim, kako je s kamelami. Nekaj časa sem posedela v baru in klepetala z rednimi gosti. Odkrila sem, da so v mestu trije kamelarji – dva sta jih imela zaradi turistov, tretji pa je bil star Afganistanec, ki je črede kamele lovil v divjini in jih prodajal v Arabijo za meso. Spoznala sem mladega geologa, ki se je ponudil, da me odpelje k temu možaku.

* Se nadaljuje ...