Ko zdaj z relativno mirnostjo pogledam na tisto obdobje, me navda z žalostjo, da si je Kurt ustvaril svoj lastni pekel, saj sem z njim doživela tudi čudovite trenutke, kot so bile dolge, umirjene ježe skozi zakotno pokrajino in učenje kamel, kako naj dirkajo po suhi strugi potoka. Ob takih priložnostih sem z njimi galopirala brez sedla, ne da bi razmišljala o tem, kako bežijo tla pod tistimi topotajočimi kopiti. Kakšno neopisljivo vznemirjenje! Ponavadi sem jahala Doo­kieja, mladega samca. Bil je moj ljubljenec in sumila sem, da tudi Kurtov. Človek razvije posebno vez z živaljo, ki jo dresira, da se po vseh skrbeh, koncentraciji in preglavicah iz poltonske mase splašeno neobvladljivih težav pred njim postopoma razvije popolna beštija. To je še podkrepilo dejstvo, da sem bila tudi sama v dresuri, da sva bila z Dookiejem tim, ki je moral skupaj prestajati težke preizkušnje.

V Kurtovem odnosu do živali je bila ena pomanjkljivost: kadar je bil razdražljiv, je znal biti brutalno krut. Čeprav drži, da kamela zahteva trdo roko, na slabo vedenje pa se moraš vedno odzvati z ostro grajo in par zvenečimi udarci, je Kurt skoraj vedno pretiraval pri kazni. Mlajše kamele so se ga še prav posebej bale. Takemu peklenskemu tretmaju sem bila prvič priča kmalu za tem, ko sem se vrnila na posestvo. Dookie je brcnil Kurta, ta pa se je maščeval z verigo in ga v dobrih petnajstih minutah tako namahal po nogi, da sem bila prepričana, da se bo zlomila. Šla sem v hišo h Gladdy in nisem spravila iz sebe niti besede. Dva dni nisem govorila z njim, ne iz želje, da bi ga kaznovala, ampak ker ga še pogledati nisem mogla. Prvič in zadnjič v najinem odnosu je Kurt obžaloval svoje dejanje. Ni me želel ponovno izgubiti. Toda zgodilo se je še enkrat in še enkrat in zdelo se je, da so vsi, tudi kamele, v tem videli nekaj neizogibnega, nekaj, kar je treba pretrpeti kot vse drugo.

V tistih prvih mesecih me je pogosto preplavil tak obup, da sem razmišljala o tem, da bi spakirala svoje stvari in se dotolčena vrnila domov. Kurt se je proti takemu stanju uspešno boril z izjemno prebrisanim manevrom. Dal mi je prost dan – nagrado, ki sem jo sprejela s sumničavo hvaležnostjo. Vedela sem, da tukaj nekaj smrdi. Po tem, ko je pohvalil moje delo, me je obvestil o novem finančnem dogovoru, ki si ga je zamislil zame. Pri njem bom delala osem mesecev, nato mi bo dva ali tri mesece pomagal pri izdelovanju mojih sedel in opreme, da se bom lahko pripravila za potovanje čez puščavo. Po tem mi bo brezplačno dal tri kamele po moji izbiri, ki mu jih bom vrnila, ko bo potovanja konec. Seveda se je slišalo preveč dobro, da bi lahko bilo res. Vedela sem, da se igračka z menoj, vedela sem ... potem pa zavrgla to védenje, ker sem morala verjeti. Pogledala sem ga v oči, v katerih sta mu goreli dve bakli koristoljubja, in sprejela ponudbo. To je bil gentlemanski sporazum. Kurt ni hotel ničesar podpisati, češ da on ne sklepa poslov na tak način, toda vsi so vedeli, še najbolj pa jaz, da Kurt nikoli ni bil gentleman. Stisnil me je v kot, ker nisem mogla iti nikamor drugam, če sem se hotela približati uresničenju svojih sanj.

* Se nadaljuje ...