Uroš Macerl

Postanimo vsi aktivni državljani

Čeprav si sam pravi preprost ovčji pastir, je Uroš Macerl vse prej kot to. Je predvsem prvi okoljski aktivist zasavskega Eko kroga in tisti, ki je matiral multinacionalko Lafarge. Dobitnik letošnje Goldmanove okoljske nagrade se zaveda, da je posameznik tisti, ki mora nadzorovati delo institucij. Ob nedavni tragediji na Vrhniki, od katere je na prvi pogled ostalo »le« pogorišče skladišča odpadkov Kemis, opozarja, da je napočil čas, da ukrepamo vsi. Zgolj čakanje, da bo »veliki drugi« poskrbel za nas, je dokaz velike zablode, v kateri očitno živimo. Kolikokrat se moramo še zastrupiti?

Foto: Jaroslav Jankovič

Te dni je Macerl močno oblegan. Kako tudi ne, ko pa se, kar se medijske prepoznavnosti tiče, končno pobirajo sadovi razumevanja, da je naš življenjski prostor izjemno občutljiv in nikakor ne sme biti zgolj orodje kapitala. Medtem ko je prejemal Goldmanovo nagrado v ZDA, pa je postalo jasno, da boj še zdaleč ni končan. In da prav nobena bitka ni dobljena za vedno. Kaj šele, da bi Lafargeu podobne organizacije premišljevale o tem, kaj za okolje pomenijo katastrofe, ki so jih omogočili podkupljivi »uradniki«.
Odziva, ki ga je prejel ob prejemu nagrade, ni pričakoval. Še posebno ga je presenetila kopica klicev in elektronske pošte posameznikov, ki so se k njemu obrnili po nasvet. »Pokazal se je pravi obseg okoljskega problema v Sloveniji,« nam pove, »ta s prstom kaže na izredno slabo opravljeno delo zaščite okolja tako sedanje vlade kot vlad pred njo.« 



Najprej čebele, potem živina
Družba Kemis (katere lastniki so Gorenje ekoinvest, Gorenje, d. d., in država) se ukvarja z zbiranjem, predelavo, odstranjevanjem ter posredovanjem različnih vrst odpadkov. Ob nedavnem katastrofalnem požaru se zato postavlja vprašanje, kdo, če sploh kdo, bo za tragedijo odgovarjal. Bodo to lastniki? Bodo to državni in občinski organi, ki so dajali dovoljenja za umestitev Kemisa v prostor oziroma dali okoljevarstveno ter nato gradbeno in uporabno dovoljenje, bodo to inšpekcijske službe za nadzor gradnje in delovanja tega obrata?
Agencija Republike Slovenije za okolje je prejšnji teden izdala podatke kvalitativne identifikacije organskih spojin vzorcev potoka Tojnica in Ljubljanice, ki je pokazala prisotnost pesticidov atrazina, propazina in flufenaceta. V potoku Tojnica je bila na vzorčnem mestu pri Kemisu izmerjena koncentracija 87 mikrogramov atrazina na liter in 31 mikrogramov flufenaceta na liter.
Kaj to pravzaprav pomeni za nas? Nič dobrega. Toliko manj, če vzamemo v zakup možnost sekundarnih poginov in zastrupitev. Najprej čebel, potem živine, ki bi jedla okuženo travo ali krmo z onesnaženega oziroma nedekontaminiranega območja, in nazadnje človek, ki bi jedel s težkimi kovinami ter kancerogenimi in mutagenimi snovmi preobremenjeno mleko, meso, sadje in vrtnine z Vrhnike in iz okolice. Izredna seja vrhniškega občinskega sveta je napovedana za današnji dan, dejstvo pa obstaja, da brez civilne angažiranosti poziva k odgovornosti gotovo ne bo. 

Če misliš, da je povsem ok, če te stvar nič ne zanima, in si prepričan, da se bo sistem nadziral sam, si v hudi zablodi. 

Tempirana bomba
»Izvirni greh te tragedije tiči že v samem izboru lokacije za tovarno,« pove Macerl. »Možnost nesreč obstaja vedno, a sedaj, ko se je res zgodila, smo v težavah vsi. Kemis, ljudje v njegovi okolici in država. Če je poprej država še verjela, da je z izdajo okoljskega dovoljenja in dovoljena za obratovanje naredila uslugo kapitalu in ustvarila nova delovna mesta, in sicer tudi tako, da je pohodila male ljudi in spregledala odločajoče faktorje o tem, kaj v to okolje spada in kaj ne, je sedaj jasno, da so naredili vse prej kot dobro delo. V resnici so nastavili tempirano bombo, ki je tokrat eksplodirala.«
Macerl poziva k temu, da bi vsi postali aktivni državljani. Zanj je to v resnici edini pravi odgovor na okoljske probleme: »Če misliš, da je povsem ok, če te stvar nič ne zanima, in si prepričan, da se bo sistem nadziral sam, si v hudi zablodi. Če ti vcepijo v glavo, da so za nadzor odgovorne inšpekcijske službe in da lahko zato ti mirno spiš, potem ne razumeš, kako deluje ta svet. Nobena institucija ne deluje brez nadzora civilne družbe!«
Tudi podjetje Kemis je obratovalo s podpisom, da njegov obstoj ne bo imel negativnih vplivov na okolje. In kaj narediti? »Najprej poiskati dokumentacijo, ki bo pokazala, čigavo ime je v tem podpisu. Kdo stoji za dovoljenjem umestitve objekta v ta prostor? Vsak človek ima ime. In za svoj podpis in trditve mora odgovarjati! Šele ko bo to postalo stalna praksa in bo nekaj ustanov izgubilo akreditacije za izdajanje dovoljenj, bodo naslednjič temeljito premislile, kakšne usluge bodo delale kapitalu. V Sloveniji je praksa takšna, da nihče za nič ne odgovarja. Zato moramo biti državljani tisti, ki zahtevamo pravico!«  



Norost in kriminal
Macerl je uspešno ustavil sežig petrolkoksa in nevarnih industrijskih odpadkov v cementarni Lafarge. Ko je multinacionalka leta 2003 prevzela trboveljsko cementarno z več kot 130-letno tradicijo, se je za Zasavce z obljubo nebes pravzaprav ustvaril pekel. Trditve, da utegnejo emisije pri sežiganju odpadkov škoditi okolju in zdravju ljudi, so v Lafargeu seveda vztrajno spodbijali, država pa jim ni nasprotovala. Trajalo je več kot deset let, da so multinacionalko ustavili. »Sežiganje odpadkov je norost, ki uničuje naravne vire,« je povedal ob prejetju Goldmanove nagrade, »sežiganje v cementarnah pa kriminal, ki zastruplja ljudi in okolje in je podprt z zlobirano zakonodajo.«
Človeška vztrajnost ima ob okoljskih katastrofah, če nismo zavoljo njih zelo konkretno oškodovani tukaj in zdaj, zelo kratko sapo. Mediji smo enaki. »Izjemno težko je zgodbo, ki traja več kot deset let, vzdrževati vročo. Slej ko prej ob njej naletiš na začudene poglede: 'Kaj, a oni pa še kar vztrajajo? A ta zgodba še kar traja? Se še niso naveličali? Jah, kdo bo pa to gledal? Dolgočasno je postalo,'« pove sogovornik. »Ko smo pripravljali tiskovne konference, smo morali temeljito premisliti, kdaj jih bomo imeli, kako bomo povedali, kar želimo, je to, kar hočemo sporočiti, sploh dovolj aktualno za tiskovno konferenco ali je morda dovolj, da podamo izjavo za javnost. In ko smo se za tiskovno konferenco odločili, smo jo podprli s čim več dokazi, problem pa razložili zelo preprosto, celo na primeru hrušk in jabolk, da bi ljudje razumeli bistvo zgodbe.« 

Prispevki so se običajno končali z izjavami predstavnikov kapitala, ki je vedno povedal, da je vse tako, kot mora biti. In preprosti ljudje, ki ne poznajo globine problema, so si 'oddahnili', češ – ekologi spet pretiravajo. Ok, morda tovarna res ni tako čista, kot pravi, da je, so si mislili, kar pomeni, da resnica gotovo mora biti nekje na sredini. In izgubiš že na začetku. 

Postanimo prijatelji!
Tisti, ki se jih kliče k odgovornosti za dejanja, običajno delujejo tako, da skušajo ustvariti čim več megle, znotraj nje pa izpeljati, kar hočejo, in to mimo zakona, seveda s tovarno in kapitalom kot privilegiranima strankama. »Naš cilj je bil kar najbolj provokativno, izzivalno in inovativno opozarjati na težave. V določenem obdobju smo imeli veliko problemov, kajti Lafarge je imel v medijih veliko moč. Močna tovarna namreč na veliko oglašuje. In vsi mediji oglaševalce potrebujejo, ker jim ti nosijo denar. Tako postanejo prijatelji,« nadaljuje Macerl. »Čeprav smo pripovedovali zgodbo, podprto z vsemi dokumenti, so bili prispevki o našem delu običajno videti tako, da so v njih novinarji najprej poročali, kaj ima na temo povedati Eko krog, potem pa so šli v tovarno in poročali, kaj so rekli oni. 'Enakovredno'. Čeprav smo mi podali vso dokumentacijo, Lafarge pa prav nobene. Izgovor medijev: biti moramo uravnoteženi. Pod krinko uravnoteženosti pa se v resnici skriva priložnost, v tem primeru Lafargea, da se odzove z lažjo, ki je tako in tako nihče ne bo preveril. Še več, prispevki so se običajno končali z izjavami predstavnikov kapitala, ki je vedno povedal, da je vse tako, kot mora biti. In preprosti ljudje, ki ne poznajo globine problema, so si 'oddahnili', češ – ekologi spet pretiravajo. Saj ni vse skupaj tako grozno, kot pravijo. Ok, morda tovarna res ni tako čista, kot pravi, da je, so si mislili, kar pomeni, da resnica gotovo mora biti nekje na sredini. In izgubiš že na začetku. Kajti resnica v tej zadevi nikoli ni bila 'nekje na sredini', ampak povsem na naši strani, kar so pokazali tudi dokazi, ki smo jih zbrali. Kasneje se je situacija sicer spremenila, a morda bi nam lahko mediji z bolj poglobljenim delom prihranili veliko časa in truda.« 



Špica in macola
Vztrajnost je tista, ki ustvari razliko med tem, ali bo končni izid uspešen ali ne. Virus, ki zmore pokončati še tako dobre ideje, pa je dvom in tisti najhujši pojem od vseh – saj-nima-smisla. »Izgovori, da se ne, da je problem prevelik, da se proti velikim nima smisla bojevati, da je to izguba časa, so mi šli vedno grozno na živce. To je predaja vnaprej. Vedno sem se upiral, v Eko krogu pa našel somišljenike. In ko govorim o krogu, govorim o vsakem posamezniku, ki ga sestavlja. Vsi so pomembni členi v njem.« Vsak od njih je moral svoje delo kar najbolje opraviti. »In tam, kjer je kazal največ zagona, tam je z vztrajnim delom pokazal maksimalno,« nadaljuje Macerl. »Po več letih smo vendarle uzrli rezultate dela. V tem času smo se ogromno naučili o tem, kaj pomeni biti vztrajen ter da država in ustanove igrajo na karte izčrpavanja. Dopisovanja, ki lahko trajajo leta in leta, te lahko dotolčejo. Uradniki so zanje seveda plačani, ti pa sam vse to počneš v svojem prostem času. Da niti ne govorim o kopici sestankov, soočenj, stikov z mediji! Najbolj boleče izkušnje so bile tiste, ob katerih smo ugotovili, na kateri točki so nas izigrali, in teh ne pozabiš nikoli.«  

Mi nismo bogata država z velikimi zalogami zlata ali nafte, nismo vojaško močni, naše največje prednosti so v naravi. Lahko bi bili samooskrbni, a smo pri tem pogrnili na celi črti. Največji adut, ki ga imamo Slovenci, razumemo kot samo po sebi umevnega in z njim zelo grdo ravnamo. 

Vztrajnost Eko kroga
Od prvotne zasedbe Eko kroga jih je ostalo le za prste ene roke, ki so zdržali do danes. Nekateri od prvotnih članov so žal celo izgoreli. Čeprav je vztrajnost morda stvar značaja, je bila Urošu položena v zibko. »Moj oče je bil izjemno prizadeven. Česar koli se je lotil, je naredil do konca. Spomnim se, kako je bilo, ko smo hoteli zgraditi hišo, poprej pa je bilo seveda treba narediti izkop za postavitev temeljev. Takrat še ni bilo gradbene mehanizacije, ki bi nam olajšala delo. Zato se je oče, ko je ob izkopu naletel na skalo, odločil, da problem reši sam. Preprosto, na skalo je nastavil špico in z macolo udarjal po njej. No, v resnici sem bil jaz tisti, ki je moral to špico držati. Vedno se mi je zdelo noro fascinantno, kako je mogoče, da zdrži ta napor in ves dan udriha. Pomagal sem mu, ker drugega pomočnika pač ni imel. Seveda me je bilo kot otroka strah, kaj bo, če se kaj zgodi, a mi je lepo razložil, da bodo prsti ostali celi, če bom le špico držal mirno. In seveda sem jo. Skozi delo me je učil poguma in vztrajnosti.«
Da je odraščal na kmetiji, je seveda imelo prav tako veliko vlogo pri tem, kdo bo postal. »Na kmetiji ne gre nič na hitro. Le počasi in vztrajno. Dohodki so majhni in ničesar ni mogoče ustvariti čez noč. Treba je trdo delati in varčevati, da lahko na koncu leta nekaj malega prihraniš. Potem pa naslednje leto zelo temeljito premisliš, kako boš prihranek unovčil. In nato korak naprej. To je bilo moje okolje.« 



Fatamorgana iz tujine
Čeprav je sosedova trava v naših očeh običajno vedno bolj zelena, bi morali Slovenci večkrat postati in se uzreti v zelenico, ki nam raste med prsti na nogah, ko bosi stojimo na svoji zemlji. »Mi nismo bogata država z velikimi zalogami zlata ali nafte, nismo vojaško močni, naše največje prednosti so v naravi. Lahko bi bili samooskrbni, a smo pri tem pogrnili na celi črti. Največji adut, ki ga imamo Slovenci, razumemo kot samo po sebi umevnega in z njim zelo grdo ravnamo. V zadnjih desetih letih smo pozidali toliko kmetijskih zemljišč, da nas je lahko sram, kot tudi vse tiste, ki so to dovolili. Podjetja, predvsem tuja, slovenskim politikom pomenijo fatamorgano. Samo da je nekaj 'iz tujine', pa smo že na kolenih in proseče sprašujemo, kaj še lahko ponudimo. Brez ponosa smo, brez lastnega jaza, brez hrbtenice. Edino, kar je pomembno, je dobiček. S tem si streljamo v koleno. In če bomo tako nadaljevali, kmalu ne bomo več hodili. Pristali bomo na invalidskem vozičku, odvisni od tistega, ki nas bo 'vozil' okoli.« 


TUDI ČE SI SAMO PREPROST OVČJI PASTIR, LAHKO ZMAGAŠ
»Posameznik v boju proti mednarodnim korporacijam nima možnosti. Edino, kar lahko pripelje do zmage, je združevanje znanja in energije ljudi, ki jim ni vseeno, kako bomo živeli jutri.
Tudi če si samo preprost ovčji pastir, lahko zmagaš. Če si oborožen s pravico in resnico, te ni strah ne ministrov, ne predsednikov vlad, ne kogar koli. Zmaga je le vprašanje časa, torej vztrajnosti.
Otroci se sami ne morejo braniti. Braniti njihovo prihodnost je naša dolžnost.« 


(Izjava je del govora, ki ga je imel Uroš Macerl v San Franciscu konec aprila kot Goldmanov nagrajenec. Nagrade vsako leto podelijo najzaslužnejšim aktivistom s šestih naseljenih celin.)

Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij ONAPLUS.SI Logo

Zakaj imamo v uredništvu One radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE
newsletter
onaplus logo

Prijavite se na e-novice in bodite na tekočem!

Nadaljuj na prijavo >
newsletter
onaplus logo

Naročite se
na OnaPlus in izkoristite
25% popust!

NAROČI SE