Peter izhaja iz viničarske družine, iz družine, ki je bíla – in še vedno jo – večgeneracijsko revščino. Iskati vzroke, zakaj je tako, da človek nima dovolj prihodkov niti za hrano, in zakaj se več generacijam neke družine ponavljajo isti vzorci, torej nemoč izkopati se iz tega strahotnega brezna, bi bilo zdaj sila nehvaležno. Kajti bilo bi zgolj domnevanje o tem, zakaj in še nekajkrat zakaj človek ne more uiti revščini. In ker se zgodovina rada tako neznosno ponavlja, je Peter zgodaj izgubil očeta, z mamo sta ostala sama v boju za preživetje. Ko je Peter komaj racal, je že z mamo hodil na dnevno delo k okoliškim kmetom, da se je najedel. Ob koncu osnovne šole je delal že sam, poprijel je za vsakršno delo, da je kaj zaslužil, nakar se je pri šestnajstih zaposlil. 

Hčerke je našel na kupu, stiskale so se, jokale in tolažile druga drugo. Najmlajša še niti ni začela hoditi v šolo, povedale so mu, da jih je mama zapustila in odšla z drugim moškim v tujino. 

Pri 43 letih je prvič postal oče. Deklica je bila stara tri leta, ko ju je mama in žena zapustila. Preprosto odšla je. Neznano kam. Ja, življenje pri Petru nikakor ni bilo lahko, to že moramo vedeti. Boj na požiralniku bi bila najboljša prispodoba tega, s čimer se je treba soočati, če ti je revščina položena v zibelko. 


Peter je odhod partnerice sprejel, dejal si je, da pač ni imel sreče pri izbiri, in ljubeče skrbel za prvorojenko sam. Ker je živel v slabih razmerah v utesnjeni zidanici, ki je bila seveda najemniška, mu je takratni delodajalec, ki je videl njegovo nemoč, ponudil, da se preseli k njemu, na njegovo domačijo. Dogovorila sta se, da mu jo bo odprodal tako, da namesto mesečne najemnine plačuje mesečni obrok odkupa. Petru se je zdela ta rešitev dobra in s hčerko sta vsekakor bolj mirno zaživela. Potem pa ga je socialna delavka začela prepričevati, da hčerka potrebuje mamo, in če se ne more dogovoriti s svojo bivšo partnerico, naj si vendarle poišče novo. Predstavila mu je žensko, ki je prišla iz Madžarske na delo v Slovenijo. Zagledal se je vanjo. V svoji osamljenosti in hrepenenju po družbi kakor tudi v skrbi za hčerko jo je sprejel v svoj dom. Vznikla je ljubezen, pravi, in rodilo se jima je pet deklic. Peter je bil presrečen, še naprej je delal več služb hkrati, njegova partnerica pa je skrbela za dekleta in dom. 

Hiša, v kateri živi Petrova družina, nima električne napeljave, ampak pridobiva elektriko z agregatom, in seveda še marsičesa nima. Vendar je njihov dom. Glavni problem ta hip je, kako pridobiti denar, da ne ostanejo brez strehe na glavo. 

Potem pa je, nenadoma, umrl lastnik hiše, torej njegov delodajalec. Dokumenti za prenos lastništva niso bili urejeni, prav tako ne dokazila o mesečnih obrokih za stanovanje. Peter je seveda delodajalcu plačeval na roko, ta pa mu je rekel, da je hiša že njegova. A brez črke na papirju. Začele so se velike skrbi, in kadar je slabo, naj bo še slabše, nekdo pač vedno poskrbi, da je tako. Bilo je pred letom dni, ko se je Peter vrnil domov iz službe. Hčerke je našel na kupu, stiskale so se, jokale in tolažile druga drugo. Najmlajša še niti ni začela hoditi v šolo, povedale so mu, da jih je mama zapustila in odšla z drugim moškim v tujino. Peter je bil šokiran, kajti nista se prepirala, ni vedel, da ima drugega moškega, ni imel pojma o tem, da se je že nekaj časa pripravljala na odhod. Najprej hčeram ni verjel. Klical jo je, a se mu ni oglasila, nakar se je v popolni nemoči obrnil na šolsko svetovalno službo. Tej je mamo uspelo doklicati, a jim je povedala, da so jo deklice izžele in da noče več slišati ne zanje ne za moža. 


Peter je ostal sam. S šestimi hčerami. Nakar se je pri delu še poškodoval, posledice so trajne. Za nameček so potomci lastnika začeli postopek prodaje objekta, ki ga ocenjujejo na 18.000 evrov. Hiša, v kateri živi Petrova družina, nima električne napeljave, ampak pridobiva elektriko z agregatom, in seveda še marsičesa nima. Vendar je njihov dom. Peter jo sam neprenehoma popravlja in ureja, hčere skrbijo za gospodinjstvo, za brezhibno počiščeno in urejeno hišo. Neverjetno, kaj ta mlada dekleta vse počno, kako zelo skrbijo za svoj vrt, kajti večino hrane pridelajo same. Njim je življenje naložilo absolutno preveč. Povedati je še treba, da so hčerke v šoli izjemno uspešne, nadarjene na glasbenem in jezikovnem področju. Petrova družina ni sama, pomagajo jim pri ZPM Moste-Polje z Botrstvom, pomaga jim tudi občina, v kateri živijo. Glavni problem ta hip je, kako pridobiti denar, da ne ostanejo brez strehe na glavo. Zato vas, spoštovane bralke, cenjeni bralci, prosim, da znova stopimo skupaj in Petrovi družini pomagamo po najboljših močeh. Skupaj bomo, vem, ponovno zmagali.

Za vašo podporo Petrovi družini se vam že vnaprej zahvaljujem. 

 Petru in njegovim šestim hčerkam lahko pomagate z nakazilom na: 

Zveza prijateljev mladine Ljubljana Moste-Polje

Proletarska cesta 1, 1000 Ljubljana

IBAN: SI56 3300 0000 1303 865

BIC: HAABSI22

KODA: CHAR

NAMEN: Humanitarna pomoč družini

SKLIC: SI00 683