Dovolite samo en prizor: oče, mačeha, sin in polbrat se pražnje oblečeni odpravljajo na podelitev diplomske naloge starejšega sina. Prizor dan prej: oče, ki sicer v družbi velja za očarljivega, je doma monstrum. Zlorablja drugo ženo, jo fizično in psihično muči, prisiljuje v perverzne spolne odnose. Žena je psihično zlomljena in na pomirjevalih. Odraslega otroka, pravkar diplomanta, ki mačeho brezpogojno ščiti, zasmehuje in ponižuje. Disfunkcionalen oče, ki se utaplja, in mu je to že več ali manj jasno. Oče, kakršnega si ne želi imeti – nihče. Po nesrečnem naključju mu je uspelo ustvariti otroka in od njegovega prvega diha pa vse do danes (in bržčas bo tako do bridkega konca) mu greni življenje. Z odsotnostjo, grobostjo, nasiljem, zapitostjo, s smradom, ki je v njem. 


Sin je molčal in lezel vase, kot že ničkolikokrat poprej. Ta sin, ki je eden najboljših študentov na fakulteti, mora očetu dajati svojo štipendijo. In kaj me je obrnilo: odrasli sin se je naslednji dan opravičil. On očetu. Da ga je vznejevoljil. Otroci res oproščajo vse.


Torej, biološki oče se je oni dan in v svoji standardni opitosti in brezmočnosti spravil na otroka (odraslega) in mu renčal, kakšen niče da je, idiot, baraba, nebodigatreba – in še mnogo nepojmljivih kletvic. A kaj bi pomagalo, če navajam dobesedne ekscese propadlega človeka. Sin (mama je pri njegovih desetih letih naredila samomor in oče ga je okrivil za njeno smrt) je molčal in lezel vase, kot že ničkolikokrat poprej. Ta sin, ki je eden najboljših študentov na fakulteti, mora očetu dajati svojo štipendijo. In kaj me je obrnilo: odrasli sin se je naslednji dan opravičil. On očetu. Da ga je vznejevoljil.

Otroci res oproščajo vse.

(Na koncu: sin naredi samomor.)



In potem, še pod vtisom filma, mi naša novinarka prinese intervju z Anneke Lucas, ki bo objavljen v decembrski Oniplus. Kaj naj rečem? Na meji verjetnega – bi bil skrajno žaljiv odgovor. 

Ko sem ga prvič prebrala, je šel skozi mene, priznam. Nekam. Ne vem, kam. Včasih se znam ograditi, vsaj za hip, od prevečnosti. Potem sem ga zopet začela prebirati, pogledala sem posnetek njene kratke izpovedi in kaj naj vam rečem zdaj? Na bruhanje mi gre. Odrasli smo nesporno zlo tega sveta. Ali kot pove Anneke: »Naša zahodna civilizacija, ki se kaže z dominantno in agresivno patriarhijo, svet nenehno vzdržuje v vojnem stanju. Priča smo peščici na vrhu, ki nima meja, in množici spodaj, ki ji to omogoča. Človek si misli, da mora, če želi, da mu je v življenju bolje, počasi stopati proti vrhu. A vsa razlika med vrhom in dnom je ta, da serijskemu 'morilcu' na oblasti ni treba v zapor.« 


Ko sem ga prvič prebrala, je šel skozi mene, priznam. Nekam. Ne vem, kam. Včasih se znam ograditi, vsaj za hip, od prevečnosti. Potem sem ga zopet začela prebirati, pogledala sem posnetek njene kratke izpovedi in kaj naj vam rečem zdaj? Na bruhanje mi gre.


Anneke, ki jo je mama pri šestih letih prodala elitni belgijski pedofilski mreži, nam nastavi svoj obraz. Ali ga zmoremo pogledati in videti? »Moj cilj ni maščevanje, temveč želja, da bi se vsi mi začeli zavedati globine tega vseobsegajočega problema. Da bomo ne samo odprli oči svetu, ki nas obdaja, temveč da bomo zmogli pogledati v našo lastno bolečino. Le tako je ne bomo povzročali drugim.« 

Pogledati v lastno bolečino. Nam je naložila preveč? Preveč za eno življenje.