Zakaj šele po koncu ljubezni vidimo, da smo bili v toksičnem odnosu?

Kako danes ljubimo – in koliko je pri tem res naše izbire? Psiholog Dino Manzoni, raziskovalec na Družbenomedicinskem inštitutu ZRC SAZU in avtor znanstvene monografije Logična struktura ljubezni, opozarja, da ljubezen ni zgolj intimno čustvo med dvema človekoma. Na to, koga izberemo, kaj se nam zdi privlačno in kakšen odnos dojemamo kot »pravi«, vplivajo tudi družba, kultura, okolje in predstave o romantiki, s katerimi odraščamo.

Tudi ideja, da partnerja izberemo povsem svobodno, je po njegovem precej bolj zapletena. Ljudje se pogosto povezujemo znotraj podobnega družbenega in kulturnega okolja, zato tudi naša najbolj osebna želja ni povsem ločena od sveta okoli nas.

Človek ne more ljubiti brezpogojno

Podobno velja za brezpogojno ljubezen. »To besedo slišimo velikokrat, zavedati se moramo, da izhaja iz krščanske ideje. Brezpogojno ljubi samo bog, in sicer svoje ljudi, svoje otroke. Torej, če vzamemo ta okvir, brezpogojna ljubezen v nekem teološkem verskem smislu, kot agape, darovana ljubezen, ta obstaja. Med tem ko človek ljubi vedno samo omejeno in pogojno, ponavadi se o tej ljubezni govori znotraj družine in družinskih članov. Torej, da mati ljubi brezpogojno svojega otroka. A že sama struktura takšne izjave pomeni, da ne ljubi brezpogojno – pogoj je to, da je to njen otrok.«

Sodobni odnosi prinašajo še en zanimiv paradoks. Kratkotrajna, situacijska ali neobvezujoča razmerja naj bi ljubezen praviloma izključevala, a prav v njih se pogosto zgodi, da se eden zaljubi, drugi pa ne. Intimnost namreč že sama po sebi pomeni določeno čustveno investicijo in ranljivost, zato lahko boli tudi konec odnosa, za katerega smo si na začetku rekli, da »ne pomeni nič«.

Pravi pa, da je tovrstno oblikovanim razmerij skupno to, da izključujejo ljubezen.

In popolna, povsem harmonična ljubezen, ali ta obstaja? Manzoni meni, da morda nikoli ni obstajala. A prav to, da odnosa nikoli ne moremo dokončno urediti in drugega povsem prilagoditi sebi, ljubezen ohranja v gibanju. Konflikti, razlike in nepopolnost niso nujno dokaz, da je z odnosom nekaj narobe.

Gost tokratne epizode podkasta Na robu je bil Dino Manzoni. FOTO: Marko Feist

Zanimivo je tudi, da ljudje pogosto šele takrat, ko ljubezni ni več, za nazaj začnejo govoriti, da je bil odnos toksičen, nezdrav ali nefunkcionalen. Dokler je ljubezen živa, istega odnosa pogosto sploh ne doživljajo tako.

Zakaj brez ranljivosti odnos ni mogoč? Zakaj izpolnjujoča ljubezen nikoli ni obstajala? Ali je za obstoj razmerja nujno, da ta ni harmoničen? Se ljubezen zgodi ali jo izberemo? Zakaj ljudje šele, ko ljubezen umre, spregledajo, da neko razmerje ni bilo »funkcionalno«, da je bilo »toksično«? Tudi o tem prisluhnite v novi epizodi podkasta Na robu.