VIDEO: Pot do notranjega miru in tišina, ki celi (Suzana Zagorc in Tina Košir)

Pogovarjali smo se o spoznanjih, ki nas lahko opolnomočijo, in o praznem prostoru, ki nam omogoča, da se, če ne drugega, malce odpočijemo od vseh vlog, zahtev in pričakovanj.

V studiu smo gostili modri ženski. Vsaka na svoj način ustvarjata prostor za iskrenost, refleksijo in notranjo rast. Dr. Tina Košir je filozofinja, publicistka, učiteljica joge in meditacije ter avtorica priljubljenih programov Pot navznoter. Je iskalka tišine, globine in resnice. Njeni uvidi o duhovnosti in smislu niso vsiljivi, a nas vedno znova postavijo pred ogledalo. S preprostimi, a poglobljenimi vprašanji spodbuja, da se ustavimo in preverimo: Ali živim to, kar čutim, ali le tisto, kar se od mene pričakuje?

V studiu se nam je pridružila tudi Suzana Zagorc, pisateljica in komunikologinja, ki je doslej izdala tri romane, v maju je pri Cankarjevi založbi izšla njena nova knjiga z naslovom Ne poznam je. Suzana ne piše zato, da bi ugajala – piše, ker mora. Njene zgodbe zarežejo, ker prihajajo iz izkušenj, ki niso olepšane, a obenem zdravijo, ker so napisane s srcem in pogumom. Z iskreno besedo odpira teme identitete, bolečine, poguma in ženskosti v sodobnem svetu.

Suzana Zagorc o izgorelosti: Po starem vzorcu sem iskala, kaj bi me rešilo

Suzana je iskreno spregovorila o svoji izkušnji izgorelosti. Priznala je, da je dolga leta živela na »adrenalinski avtocesti« – v nenehni želji po novih dosežkih, medtem ko je opozorila telesa ignorirala. »Prebrala sem vse knjige o izgorelosti, izvajala jogo, občasno počivala ... Mislila sem, da mi je jasno, kako živeti počasneje – pa mi ni bilo,« pravi.

Dokler je ni življenje ustavilo in ji dalo priložnost, da preusmeri tok: »Nisem spremenila bistva, samo vsebino sem zamenjala.« Danes verjame, da je tudi praznina lahko zdravilna – prostor, v katerem končno zaslišimo sebe.

Tina Košir: Prvič po mamini smrti sem začutila, da potrebujem odmik zase

Po smrti mame je Tina prvič začutila močno potrebo po odmiku – ne le od dela, temveč tudi od javnega izpostavljanja. Čeprav ji je bilo pomembno prispevati k skupnosti in »širiti svetlobo«, kot pravi sama, so se začeli pojavljati zgodnji znaki izgorelosti. Odločila se je za premor, da bi si dovolila žalovati in se znova srečati s sabo – brez pričakovanj, obveznosti in stalne razpoložljivosti.

Izkušnje Suzane in Tine nas opominjajo, da je pot do notranjega miru pogosto prepletena z izzivi in bolečino, a prav skozi poslušanje sebe, sprejemanje in iskanje pristne radosti lahko najdemo zdravilo in moč za nadaljnje korake. Prav ta ranljivost in odprtost nas opolnomočita, da zaživimo bolj pristno in polno življenje.

Več pa v novem podkastu s Tino in Suzano, ki ga najdete na začetku tega prispevka. Vabljeni k poslušanju!