Vesna Milek in Mojca Seliškar Toš: Nas sploh še ganejo politični konflikti, vojne in človeške stiske po svetu?

V studio smo povabili Vesno Milek, novinarko, publicistko in pisateljico, ki je nedavno obiskala Palestino in v svojih reportažah opozarja na genocid v Gazi ter Mojco Seliškar Toš, slovensko humanitarko in predsednico Ustanove Pustimo jim sanje – Fundacije Danila Türka, ki pomaga otrokom, prizadetim zaradi vojn, nasilja in socialnih stisk, vodi projekte rehabilitacije in podpore ranljivim otrokom ter se zavzema za razvoj humanitarnega in mednarodnega sodelovanja.

Vesna Milek: Svet, v katerem se resnica briše

Vesna Milek razmišlja o času, v katerem živimo, v času brisanja komentarjev, izkrivljanja resnic in utrujenosti sveta. Primerja ga z distopijo iz filma Matrica in z vizijo, ki jo je že v 30. letih prejšnjega stoletja napisal Aldous Huxley v romanu Krasni novi svet. Ob tem poudarja, da resnice nikoli ne bomo mogli sestaviti v celoto, saj je vsak pogled ujet v svojo perspektivo.

Med svojo potjo na tamkajšnjih območjih je govorila tudi z izraelskimi umetniki, študenti, celo rabini, ki so zgroženi nad dogajanjem. »Številni rabini kričijo, da to ni njihova vera in vera njihovih očetov.«

Najbolj jo bega, kako hitro se svet navadi na grozo – kako se pozornost premakne drugam, medtem ko konflikt in sovraštvo ostajata. »Mi pa to gledamo in smo se potolažili. Gaza ni več v fokusu, ni več osrednja novica, ni več na naslovnicah,« pravi.

Mojca Seliškar Toš: Ko poslušaš otroke iz Gaze, se ti svet postavi v drugačno perspektivo

V pogovoru je Mojca Seliškar Toš spregovorila o otrocih iz Gaze, ki so prihajali na okrevanje v Slovenijo, in o tem, kako njihove zgodbe zarežejo globlje, kot si sploh upamo priznati. »Tako kot pravi Vesna, tudi jaz ne znam izklopiti čustev. Jokam, ko pridejo, jokam, ko so tu in jokam, ko odhajajo. In tako že 16 let. Ampak ne morem in nočem se ustaviti,« pravi.

»Ko poslušamo njihove zgodbe in vidimo dokumentirane posnetke, med njimi ustreljeno deklico, njeno pot v bolnico sredi streljanja, se ljudje zlomijo. In se zlomiš z njimi. Potem greš domov in si lahko rečeš samo eno: Kakšne probleme pravzaprav imam? Kaj mi je hudega? Kaj mi manjka? Nič. Pravzaprav nič,« je iskrena Mojca.

Ob tem je tekla debata o tem, ali so spremembe v tem, da lahko delujemo, pomagamo, sploh mogoče? Obe gostji se strinjata, da so, saj nam drugega ne ostane. »Ko te nekaj prizadene, se te dotakne, takrat se ne smeš pri tem ustaviti, potrebno je dejanje, podpora projektu, karkoli pač. Solidarnost ni trenutek, solidarnost je proces,« poziva Mojca Seliškar Toš.

Ko ne moreš več pogledati stran

V pogovoru je Vesna Milek iskreno spregovorila o tem, česa danes ne more več prezreti. Najbolj jo prizadeneta revščina in socialna ogroženost otrok ter družinsko nasilje. Čeprav bi se, kot pravi sama, najraje umaknila, ostaja vpeta v realnost prostora, kjer živi: »Najraje bi ves čas gledala stran, ker sem eskapist. Najraje bi se zaprla in gledala Netflixove serije. Samo vseeno sem človek, ki živi tukaj … In me to prizadeva in poskušam pomagati, če le lahko.« Ob tem opozarja tudi na meje lastne moči: »Če je čaša prazna, ne moreš več dajati.«

Ob vprašanju voditeljice Mance Čampa Pavlin, ali je za razumevanje stanja pomembna zgolj empatija ali tudi širše poznavanje politike, pa je Mojca Seliškar Toš odgovorila, da je prepričana, da je potrebno oboje.

V podkastu smo z Mojco in Vesno spregovorili tudi o rehabilitaciji otrok, ki so iz Gaze prišli v Slovenijo ter o osebnih zgodbah, ki razkrivajo brutalnost vojn. Razmišljali smo tudi o meji med sočutjem in pasivnostjo, o vlogi mednarodne skupnosti ter o tem, kaj danes sploh še pomeni moralna odgovornost.