Suzana Zagorc: Zdravilni trenutek se je zgodil, ko sem našla zgodbo prababice (VIDEO)

Danes se marsikdo sprašuje, zakaj je v družbi toliko izgorelosti, ko pa živimo veliko bolj lagodno življenje kot naši predniki, ki so prestajali vojne, lakoto, hude bolezni, za katere ni bilo zdravil, težaško fizično delo. V luči te primerjave se naši razlogi za izčrpanost zdijo medli. Pa je res tako?

Tudi pisateljico in komunikologinjo Suzano Zagorc je lastna izgorelost močno presenetila. Veliko je namreč prebrala o njej in se trudila počasneje živeti, vendar se je izkazalo, da to ni dovolj. Na neki točki ji je telo reklo ne.

Avtorica treh romanov, katere nova knjiga Ne poznam je je pravkar izšla pri Cankarjevi založbi nam je v podkastu Onaplus zaupala, kako težko ji je bilo po rojstvu otroka, ki si ga je zelo želela. Priznava, da se takrat ni mogla pomiriti samo z vlogo matere. »Čutila sem, da moram pisati, da moram biti športno aktivna, kot da bo zdaj šel svet mimo. Nisem se mogla pomiriti, saj se mi je zdelo, da me vse nagovarja,« pravi in opisuje, kako je posledično dolgo časa živela na »adrenalinski avtocesti«.  

Ko je nato doživela izgorelost, je začela brskati po svoji preteklosti in ugotovila, da je ta potreba po večopravilnosti, po učinkovitosti in delavnosti pravzaprav družinski vzorec, nekaj, kar je podedovala od svojih prednikov, čeprav so ti živeli v zelo drugih časih in imeli drugačne skrbi.

»Zrastla sem v skromnih razmerah, v delavski družini, kjer je bila vrednota delo, tako da je moja dediščina zagotovo neka disciplina, vztrajnost. Obe moji babici sta ostali sami s kopico otrok, ena z desetimi, druga s sedmimi. Živeli sta v strašni revščini in jaz sem ves čas poslušala o tem, kako težko je življenje, kako se je treba prebijati skozi. In čeprav je bilo moje življenje popolnoma drugačno od njunega, v njem vseeno nikoli ni bilo prostora za to, da bi me vprašali, kaj si želim in ali sledim svojemu srcu,« se spominja Zagorčeva. 

Šele, ko je prepoznala, da tudi njeno življenje poganjajo zgolj preživetvene vrednote, je stopila na pot spremembe. 

»Te vzorce sem zelo ozavestila, ko sem na neki točki ugotovila, da moje življenje odraža tisto mojih prednikov, čeprav se nočem primerjati, saj je bilo njim strašansko težje. Že res, da nisem kot moja babica, ki je delala kot dninarka na njivah kmetov za pol kilograma moke, ki je že naslednji dan več ni. Ampak po drugi strani sem pa sama cele dneve sključena za računalnikom, rešujem svet kot robot, preklapljam z ene naloge na drugo, medtem ko dajem vse svoje ostale življenjske funkcije na stran. Ugotovila sem torej, da so moji vzorci še vedno zelo preživetveni in da si nisem dovolila le živeti. Marsikaj mi je bilo dano, kar mojim prednikom ni bilo, sem svobodna in imam drugačne izbire, ampak ta avtocesta, ki me je gnala, je bila pa še vedno tako storilnostno naravnana. Moja pot je bila pot sistema, dokler me življenje ni ustavilo.« 

Po izgorelosti je začela na svoje življenje gledati drugače tudi zaradi zgodb svojih prednic, ki jih je odkrila v procesu. Čeprav je od otroštva poslušala tragične družinske pripovedi o boju za preživetje, jo je brskanje po zgodovini vodilo do presenečenja. »Odkrila sem zgodbe svojih prababic, sploh ene prababice, ki je res živela drugačno življenje. To je bil zame zdravilni trenutek,« pravi pisateljica.

Suzana Zagorc nam je v podkastu zaupala, kako je odkritja o svojih prednicah nato preslikala nase in na kakšen način je premagala izgorelost. O podobnih izkušnjah z iskanjem življenjskega smisla je spregovorila tudi hči pokojne Mance Košir dr. Tina Košir, ki se nam je prav tako pridružila v studiu. Prisluhnite navdihujoči epizodi podkasta Onaplus TUKAJ.