Sašo Puljarević: Zakaj v času TikToka knjige ne izgubljajo svoje moči

 

Sašo Puljarević spada med mlajše glasove slovenske literarne scene, ki literaturo berejo z mislijo in z občutkom za čas, v katerem nastaja. Kot kritik in urednik pri Cankarjevi založba verjame, da knjige niso le zgodbe za pobeg, temveč prostor, kjer se zrcalijo družba, odnosi in vprašanja, ki jih pogosto raje preslišimo. V času, ko je veliko vsebin narejenih za takojšnji učinek, Puljarević ostaja zvest počasnejšemu, bolj poglobljenemu branju. Takšnemu, ki ne išče všečnosti, ampak pomen. In prav zato je njegov glas na literarni sceni eden tistih, ki ga je vredno slišati.

Zakaj bi v času, ko nam serije in družbena omrežja nudijo takojšnjo potešitev, sploh še brali romane? Kaj je tisto, česar nam ne more dati nobena druga umetnost, in kako se mora sodobna slovenska knjiga boriti za pozornost bralca?

Res je, da branje zahteva precejšnjo zbranost in v času, ko je naša pozornost tako zelo razpršena, z vseh strani pa nas bombardirajo vse močnejši in instantnejši dražljaji, ni vedno najlažja dejavnost. Zato je nujno, da bralno kondicijo spodbujamo že pri mladih, kajti s tem verjetnost, da bodo brali tudi kot odrasli, eksponentno povečamo.

A pri tem so orodja prisile neučinkovita, treba jih je iskreno navdušiti, predstaviti zgodbe, ki jih nagovarjajo, v katerih lahko prepoznajo sebe in svet, v katerem živijo. Legitimirati, da jim kaj tudi ni všeč, prisluhniti, zakaj. Debatirati, se pogovarjati. Kajti za to pravzaprav pri branju gre – za razvoj kognitivnih veščin, kritičnega mišljenja in empatije.

Ampak kaj je prednost knjige in kako se lahko knjiga v poplavi vsebin sploh še bori s konkurenco?

Zgodbe so tiste, ki nas prestavijo v svetove in čevlje drugih, ki so nam sicer nerazumljivi ali pa vsaj nedostopni. Ključna je tudi sposobnost gledati na stvari z različnih perspektiv, pri čemer ne govorim zgolj o relativizmu, ta sposobnost, pa se mi zdi za prihodnost družbe nujna. Pozabiti ne gre tudi na to, da je branje lahko čisti užitek, in jaz sem prvi, ki bo zagovarjal hedonizem. 

Kot urednik pri založbi, ki vodi po kakovostni literaturi, ste vpeti v odločitve, ki včasih niso enoznačne. Zato vas moram vprašati, kako v poplavi rokopisov, ki jih prejmete, znate ločiti vrhunsko literaturo od zgolj konkretnega pisanja.

Seveda v določeni meri obstajajo objektivni kriteriji, pisanja ne smemo preveč romantizirati, konec koncev gre za obrt. Lagal bi, če bi rekel, da subjektivni kriteriji pri presojanju ne vplivajo. Vsi smo rezultat tega, kar smo do določenega trenutka prebrali. Je pa osebni okus občasno treba zatajiti, določena dela uvrstiš v program, ker presodiš, da so kakovostna, pa čeprav ti osebno niso blizu, in seveda obratno.

Torej gre pri odločitvi, katero delo boste objavili, za racionalno odločitev na podlagi številk ali težko razložljivi »klik« po nekaj straneh?

Predvsem mora struktura besedila trdno stati, slog se mora uspešno izogibati klišejem, podobno pa velja tudi za vsebino. A obstaja tudi nekaj, čemur se reče preseganje horizonta pričakovanj, se pravi, da delo preseže tisto, kar nam je že znano, nas preseneti, je inovativno zaradi tematike ali pa ker nam že znane zadeve pokaže v povsem drugačni luči, se jim približa z drugačne perspektive, kot smo je vajeni. V idealnih okoliščinah se združita racio in »tisto nekaj«, kakovost in uredniški okus. 

Kot ljubiteljica tiskane besede se pogosto sprašujem, kdaj urednik pretirano poseže v strukturo in slog knjige. Kje je zares meja med tem, da avtorju pomagate izboljšati zgodbo, in tem, da v besedilu uveljavljate svojo vizijo? Koliko urednika se dejansko skriva v končnem izdelku, ki ga bralec drži v rokah?

Kolikšni in kakšni so uredniški posegi, je odvisno od primera do primera, verjetno pa ni besedila, ki se ga ne bi dalo vsaj minimalno popraviti, in vsak urednik bi se besedila ločil drugače. Nikoli pa pravzaprav ne gre za uveljavljanje lastne uredniške vizije, zato je zelo pomembno zaupanje med urednikom in avtorjem, predvsem da se vzpostavi čim bolj pretočen pogovor o delu, odkrivanje, kakšna je avtorjeva vizija, ki jo nato urednik po lastnih zmožnostih pomaga čim bolje izraziti. A avtoričina oziroma avtorjeva beseda je zadnja. 

Vas kdaj skrbi, da bomo kot družba izgubili sposobnost za kompleksno zgodbo ali verjamete, da se potreba po globini vedno vrne? 

Nič ni narobe, če občasno posežemo po lahkotnem branju, ki je predvsem prijetno in nam pomaga za hip odmisliti kompleksnost resničnosti, v kateri živimo, a ker tovrstna dela ne zmorejo odražati prav te omenjene kompleksnosti, mislim, da bo potreba po literarni refleksiji sveta, ki nas obkroža, in s tem nujno tudi potreba po kompleksnih zgodbah, vedno obstajala. Skratka, verjamem, da mnogi beremo ali kako drugače konzumiramo zgodbe tudi zato, ker bi si radi razložili določene pojave, medosebne odnose, družbene fenomene oziroma problematike, in te potrebe lahkotne zgodbe preprosto ne zmorejo potešiti. 

In če dalje pogledava slovenski prostor; imamo dovolj poguma za neprijetne, subverzivne zgodbe ali še vedno raje posegamo po »varnih« temah, ki ne vznemirjajo preveč?

Kakovostna literatura nas mora vznemirjati, ob njej nam mora biti malo neprijetno, ker to pomeni, da praska po naših ustaljenih miselnih vzorcih. Soočenje z drugim, drugačnim pač nikoli ni prijetno, a je za razumevanje sveta, v katerem živimo, nujno. 

Obstajajo seveda družbeni diskurzi in norme, ki vznemirjajo bolj, in zdi se mi, da je trenutna produkcija precej pogumna. Loteva se razrednih vprašanj, nasilja v vsej njegovi pojavnosti, vprašanj spolne in seksualne diskriminacije, podnebnih sprememb in drugih. A včasih se zdi, da sodobna literatura celo tekmuje s publicističnim žanrom, pri čemer trpi literarni izraz. Kar hočem reči je, subverzivne teme so tu, odlično pa bi bilo, če bi se jih lotili tudi na subverziven način.