Preveč zaščitniški starši otrokom odvzamejo stik z realnostjo

Medvrstniško nasilje je tema, ki javnost in medije žal največkrat zares pritegne šele takrat, ko se zgodi hud ali odmeven primer. Takrat se hitro začne iskati krivca, odgovornost in kazen. A bistveno se dogaja veliko prej – v odnosih med otroki, v razredu, doma in v tem, kako se odrasli odzovemo na prve znake stiske.

Prav zato je nujno preventivno ravnanje in predvsem sistemski pristop, ne le posamezne delavnice po tem, ko se je nekaj že zgodilo, je v podkastu Na robu povedala Barbara Stožir Curk, psihologinja v svetovalni službi Osnovne šole Solkan in predsednica sekcije psihologov v vzgoji in izobraževanju Društva psihologov Slovenije.

V Sloveniji se že izvaja precej preventivnih programov, vendar sogovornica opozarja, da so lahko učinkovitejši tisti, ki se ne osredotočajo zgolj neposredno na nasilje, temveč na socialno-čustveno učenje: kako sodelovati, reševati težave, komunicirati, se postaviti zase in vedeti, na koga se obrniti, ko potrebujemo pomoč.

Neravnovesje moči

Pomembno pa je tudi ločiti običajen konflikt od medvrstniškega nasilja. Konflikti so normalen del odraščanja in reševanja sporov se je treba naučiti. Pri nasilju pa gre za nekaj drugega – za neravnovesje moči, ponavljanje in položaj, v katerem otrok, nad katerim se nasilje izvaja, nima prave možnosti vplivati na dogajanje.

Sogovornica je kritična tudi do izraza »ničelna toleranca do nasilja«. Ta se sicer sliši odločno, vendar lahko hitro vodi predvsem v kaznovalno logiko. Bolj smiselno se ji zdi govoriti o ničelni toleranci do neobravnave nasilja. Ko odrasli za nasilje izvemo, se ne obrnemo stran. Najprej je treba zaščititi otroka, nad katerim se nasilje izvaja, hkrati pa ne prehitro obsojati in ne minimalizirati tega, kar se je zgodilo. Pomoč in podporo pogosto potrebujejo vsi vpleteni – tudi povzročitelj in tisti, ki so nasilje opazovali.

Sogovornica je kritična tudi do izraza »ničelna toleranca do nasilja«. Ta se sicer sliši odločno, vendar lahko hitro vodi predvsem v kaznovalno logiko.  FOTO: Shutterstock

Pomembno vlogo imajo tudi starši. Barbara Stožir Curk opozarja, da pretirana zaščitniškost otroku lahko odvzame možnost, da se nauči prevzemati odgovornost za svoje ravnanje. Če ga odrasli vedno znova ščitijo pred posledicami in mu sporočajo, da je težava vedno nekje drugje, lahko pozneje težje sprejme povratno informacijo, da njegovo vedenje ni bilo ustrezno.

Najprej odnos, nato učna snov

Velik del preventive pa se začne pri odnosu. Učitelj ima vsak dan možnost vzpostavljati zaupanje, ne le podajati učne snovi. Otroci zelo dobro vedo, kateri odrasli jih zares poslušajo in pri kom lahko povedo tudi kaj drugega. Prav takemu učitelju bodo verjetneje zaupali, ko bodo v stiski.

»Vzemi si čas in najprej postavi temelje, ki sodijo v polje vodenja razreda. Šele potem boš lahko učila, ker boš vzpostavila odnos,« pravi sogovornica.

Zakaj opazovalci nasilja pogosto molčijo? Kako se lahko prepletata vlogi žrtve in povzročitelja? Kako na otroke vplivajo vzorci vedenja odraslih, družbena omrežja in vse večji individualizem? In zakaj je lahko prav odnos z enim odraslim odločilen, da bo otrok v stiski spregovoril?

Tudi o tem v novi epizodi podkasta Na robu.