Manca G. Renko: V družbi, ki razpada, nas prepričujejo, da je edino smiselno »delo na sebi«

V zadnjih letih so tudi v Sloveniji na vrhu lestvic priljubljenih in iskanih knjig pri nas priročniki za samopomoč, knjige, ki govorijo o bolečinah posameznikov. Njihova popularnost je med drugim posledica tega, da tudi založbe v te knjige večkrat investirajo večje marketinške vložke, jih izpostavljajo v vitrinah, prav tako se tudi po družbenih omrežjih vse bolj uveljavlja t. i. therapy talk, govorjenje o pomenu »dela na sebi«, kot je v podkastu Na robu pojasnila zgodovinarka, publicistka in založnica Manca Grgić Renko.

Deljenje nasvetov in priročniki sicer niso nekaj novega, že v 19. stoletju smo dobili prvo knjigo z naslovom Self-help, skozi zgodovino že poznamo literaturo, ki je »delila nasvete«. V slovenskem tisku so se tako v 19. stoletju začeli pojavljali nasveti za navadne ljudi, npr. izhajali so koledarji Mohorjeve družbe, ki so vsebovali razne nasvete, nekateri so bili praktični – o delu na polju in vzgoji –, niso pa se tako osredotočali na iskanje osebne sreče, kar je razmeroma nov koncept.

Kako se priročniki danes razlikujejo od tistih nekoč?

»Bolj so govorili o tem, kako biti funkcionalen in konstruktiven del družbe, kako družbi nekaj dati. Če posplošim, je morda glavna sprememba med knjigami nekoč in danes, da je kolektivno igralo močnejšo vlogo, da človek ni bil otok, ampak je bil sestavni del družbe, medtem ko se zdi pri podobnih knjigah danes, da večinoma targetirajo posameznika. Velikokrat tagetirajo celo enega človeka proti družbi, češ, osebna sreča je edina, ki si jo lahko zagotovimo, družbena sreča ne obstaja,« pojasnjuje sogovornica.

Delo na sebi je privilegij

Tovrstne knjige prelagajo odgovornost za srečo na pleča posameznikov, s tem pa le še utrjujejo paradigmo, da lahko spreminjamo le sebe, kar vodi tudi v večjo atomizacijo družbe, poleg tega pa ne upoštevajo tega, da je »delo na sebi« privilegij: »Moja težava z dajanjem nasvetov v slogu, kako biti srečnejši, je ta, da se ljudje ne zavedajo strukture sveta, da živimo v svetu, ki je okruten do najšibkejših. Da je postavljanje mej, o katerih toliko zasledimo na omrežjih, privilegij tisti, ki si to v prvi vrsti lahko finančno privoščijo … Knjige za samopomoč so nekakšen eskapizem, da se človek lahko mogoče malce bolje počuti, da se mu zdi, da bo tako imel kontrolo nad svojim življenjem.«

Tako se zdi, da ves svet targetira le posameznika, kot da družba ne obstaja: »Kot da ne bi vsi živeli bolje, če bi ljudje, ki zaslužijo veliko, redno plačevali davke, če bi bili vrtci cenejši, če bi bilo poskrbljeno za varstvo, če bi bila zdravstvena oskrba boljša in hitrejša, če bi sodišča delovala hitreje in v prid marginaliziranih, ne pa tistih, ki imajo več. To so družbena vprašanja, ki jih nobena knjiga za samopomoč ne more rešiti. Pa če si še toliko želimo postati boljši ljudje, se ne moremo obvarovati pred svetom, ki je do najšibkejših najbolj okruten.«

Zakaj se je ob prebiranju priročnikov dolgočasila? Zakaj sta lahko tudi Marx in Engels knjiga za samopomoč? Kakšna je literarna vrednost takšnih del? Kaj je slab tekst in ali je lahko danes že vsakdo pisatelj? Kdo so glavni odjemalci tovrstnih knjig?

Tudi o tem prisluhnite v celotni epizodi podkasta Na robu.