Matic Novak: ADHD ni pomanjkanje pozornosti – pogosto je je celo preveč

Ko govorimo o ADHD, pogosto najprej pomislimo na otroka, ki ne sedi pri miru, pozablja naloge, moti pouk ali »ne posluša«. A Matic Novak, pedagog, ustanovitelj Modrih junakov, Inštituta za razvoj potencialov ADHD, ki ima tudi sam ADHD, opozarja, da je tak pogled preozek.

Kot pravi, pri ADHD ne gre nujno za pomanjkanje pozornosti, ampak za drugačno pozornost: širšo, bolj odprto in pogosto tudi bolj utrujajočo. »Gre za to, da se ves čas borimo z distrakcijami. V tej sobi, v kateri se pogovarjava, je ves čas prisoten šum. Slišim ga ves čas, ne morem ga izklopiti,« je povedal v podkastu Na robu.

Zato se mu izraz »pomanjkanje pozornosti« zdi zavajajoč. »Mislim, da pozornosti nimamo premalo, kvečjemu bi si drznil reči, da je imamo včasih preveč,« pravi. Težava ni v tem, da pozornosti ni, temveč da jo preveč dražljajev oz. distrakcij vleče v različne smeri.

Ko otrok ni len, ampak preobremenjen

Novak opozarja, da odrasli otroka z ADHD pogosto prehitro razumejo kot neubogljivega, lenega ali motečega. V resnici se lahko otrok spopada z nalogami, ki se zdijo samoumevne: začeti delo, slediti navodilom, ohraniti pozornost, upravljati čas, si zapomniti zaporedje korakov ali se umiriti, ko ga preplavijo čustva.

Težave se pogosto jasneje pokažejo v šoli, ko otrok vstopi v sistem pravil, nalog, primerjav in ocen. Še izrazitejše lahko postanejo na predmetni stopnji, ko je več učiteljev, več snovi, več nalog in manj osebnega stika.

Mislim, da pozornosti nimamo premalo, kvečjemu bi si drznil reči, da je imamo včasih preveč,« pravi.  FOTO: Shutterstock

ADHD niso samo glasni otroci

Posebej opozarja tudi na otroke, ki jih sistem najpogosteje spregleda. To niso tisti, ki vstajajo, motijo ali se neprestano premikajo, ampak tihi otroci z ADHD. »To so tisti, ki niso impulzivni, niso hiperaktivni oziroma frustracije ne kažejo z gibanjem. So tihi, zadržani v sebi, mogoče razvijejo strategije, da ostanejo nevidni,« pravi Novak. Pogosto gre za deklice, ki se dolgo trudijo ugajati in prikriti, da jim je težko.

Odnos pred opominom

Po Novakovem mnenju bi moral vsak učitelj vedeti, da otrok z ADHD »ni nič manj in nič več«, ampak deluje drugače. Največja napaka je, da odrasli najprej vidijo tisto, kar jih moti: nemir, pozabljanje, impulzivnost, ugovarjanje.

»Ko učitelje vprašam, kaj je pri nekem otroku moteče, začnejo naštevati. Ko jih vprašam še po njegovih močnih lastnostih, pa slišim čričke,« pravi.

Po Novakovem mnenju bi moral vsak učitelj vedeti, da otrok z ADHD »ni nič manj in nič več«, ampak deluje drugače.Fotografija je simbolična. FOTO: Roman Šipić

Zato je po njegovem ključno, da otrok najprej začuti odnos. Ne popuščanja in ne odsotnosti meja, ampak pristen stik. »ADHD začneš razumeti šele, ko ustvariš pogoje, da se otrok pokaže takšen, kot je v resnici,« poudarja.

ADHD se z odraščanjem ne konča. Pri odraslih se lahko telesni nemir preseli v misli, vsakodnevne obveznosti pa postanejo vir izčrpanosti. Novak opozarja, da veliko ljudi z ADHD šele v odraslosti razume, zakaj se jim življenje vedno znova zapleta pri organizaciji, odnosih, delu ali čustvih.

Zakaj otroci z ADHD v šoli pogosto niso razumljeni? Kako se ADHD kaže pri deklicah? In zakaj ljudje z ADHD v odraslosti pogosto izgorijo? Zakaj so učitelji po njegovem tisti, ki kreirajo družbo? O tem prisluhnite v celotni epizodi podkasta Na robu.