Ultranaporno: Zakaj se slovenski rekreativec žene čez rob utrujenosti

V hrib hodite že več ur, telo je utrujeno, zmanjkuje vam sape, energije in na eni točki se vprašate: kaj mi je tega treba? O mejah umske in fizične zmogljivosti sta v podkastu Na robu spregovorili Mateja Šimic, nekdanja vrhunska triatlonka, prva Slovenka na olimpijskem triatlonu, in Anja Deželak, rekreativna ultramaratonka.

Mateja Šimic pravi, da dvomov v času vrhunske kariere praviloma ni bilo: »Dvomov nisem imela. Enostavno zaradi tega, ker kar sem delala, sem delala s srcem, in to me je tudi osrečevalo.« Če se je vprašanje »zakaj mi je to treba« vendarle pojavilo, je bilo to predvsem v trenutkih velike fizične utrujenosti.

Doseči svoj optimum

Drugače izkušnjo opisuje Anja Deželak, ki pravi, da se to vprašanje pri dolgih tekih pojavlja pogosto: »Če sem iskrena, se je to vprašanje tekom kakšnega dolgega teka pojavilo zelo velikokrat, ampak za to fazo sledi spet nekaj boljšega.« Odgovor, ki se ji vedno znova vrača, je preprost: »To delam zato, ker lahko.« Pri vrhunskem športu je bila za Matejo Šimic ključna osredotočenost na proces in doseganje lastnega optimuma: »Ni bilo pomembno, ali bom svetovna prvakinja, ampak da pridem do tega svojega optimuma, kar lahko moje telo da.«

Temu je podredila tudi obsežne treninge – v času priprav na olimpijske igre je trenirala tudi do 35 ur na teden – a prav tam se pokaže meja: »Vedela sem, da če bom naredila še majčkeno naprej, da bom šla čez rob.« Po olimpijskih igrah se je soočila tudi s praznino: »Ko je bilo to mimo, naenkrat ni bilo cilja. Naenkrat je bil prazen prostor: kaj pa zdaj?« Obdobje po tem je bilo, kot pravi, zahtevno: »To je bilo kar težko, tudi depresivno obdobje.« Prehod je zahteval zavestno odločitev: »Odločila sem se, da nočem pasti v to brezno.«

Postopno je našla nove cilje, danes kot biokemičarka dela kot vodja laboratorija v Slovenski vojski,  šport pa zdaj dojema drugače – kot del življenja, ne več kot njegovo središče. Anja Deželak šport od začetka razume drugače: »Moja prioriteta nikoli ni bil šport. Bila je neka nuja v življenju, ni bila pa nikoli prioriteta.« Prav zato si lahko dovoli več fleksibilnosti: »Če se mi kakšen dan ne ljubi ali pa če se ne počutim, jaz tega ne potrebujem nujno.«

Če treniraš, moraš tudi počivati

Ključno se ji zdi poslušati sebe: »Če nekaj počneš zase, se mi zdi, da je najbolj važno, da se poslušaš.« Obe sogovornici se dotakneta tudi razlike med vrhunskim in rekreativnim športom, kjer je, kot poudarja Mateja Šimic, ključna predvsem regeneracija: »Če treniraš, moraš tudi počivati.« Ne glede na raven pa šport ostaja prostor, kjer se posameznik sreča sam s sabo – kot pravi Anja Deželak: »Ko prideš nazaj s teka, so problemi še vedno isti, samo glava je mogoče bolj sveža, pa potem drugače razmišljaš.«

Zakaj je danes ironman postal že statusni simbol in zakaj Mateja Šimic pravi, da to ni za njo? Zakaj sogovornici pravita, da je triatlon izjemno zdrav šport? Kako pri tem dojemata svoje telo – kot sredstvo za dosego cilja ali kot svoj dom?

Tudi o tem prisluhnite v novi epizodi podkasta Na robu.