Dr. Karin Sernec: Hrana ne sme biti nagrada ali kazen
Če se je nekoč, pred tremi ali štirimi desetletji nazaj govorilo, da so motnje hranjenja duševne bolezni in bolezni mestnih okolij, je danes jasno, da ima lahko motnje hranjena kdorkoli iz razvitih dežel, je v novi epizodi podkasta Na robu povedala psihiatrinja dr. Karin Sernec, specialistka psihoterapije in psihiatrije, ustanoviteljica enote za zdravljenje motenj hranjenja pri Univerzitetni psihiatrični kliniki Ljubljana.
60 odstotkov žensk
Po njenih besedah je med osebami z motnjami hranjenja približno 60 odstotkov žensk in 40 odstotkov moških. Če sicer motnje hranjenja še vedno pogosteje prizadenejo ženske, pa je pri bigoreksiji tako, da prizadene več moških. Bigoreksija je obsedenost z mišičastim telesom. Mladi moški lahko ure preživijo v fitnesu in imajo izrazito mišičasto postavo, sami pa se še vedno doživljajo kot drobne in premalo mišičaste. Večinoma gre za mlade moške, ki ure in ure preživijo v fitnes centrih, so kot »kolos mišic, trodelne omare«, sami pa se občutijo kot vitke, suhe, drobne, brez mišic.
»Jedrni problem vseh ljudi, ki imajo motnje hranjenja, je nizka samopodoba in slabo samospoštovanje. Prevladujoča občutka sta krivda in sram,« poudarja dr. Sernec.
V zadnjih letih strokovnjaki vse več govorijo tudi o ortoreksiji, obsedenosti z zdravo prehrano. Meja je prestopljena, ko hrana, vadba ali skrb za telo postanejo celodnevna preokupacija in začnejo omejevati druženje, delo ter vsakdanje življenje.
Dr. Sernec opozarja tudi, da hrana ne bi smela biti ne nagrada ne kazen ter da je pri otrocih pomembno opazovati spremembe prehranjevalnih, spalnih in socialnih navad. V otroštvu se najprej ponavadi pojavi anoreksija, sogovornica pa ob tem opozarja, da je treba govoriti o spektru motenj hranjenja. Te namreč večkrat prehajajo druga v drugo.
Ne enačimo bolezni z osebo, ki jo ima
Dr. Sernec, ki se z motnjami hranjenja ukvarja že tri desetletja, je v pogovoru poudarila, da nikoli naj ne enačimo bolezni s človekom, ki jo ima. »Torej, da ne govorimo o anoreksikih, bulimikih, diabetikih, hipertonikih … Te kronične oz. telesne oz. duševne bolezni že tako zavzemajo večji del identitete človeka. In s tem, da govorimo na ta način, še dodatno ojačamo bolezenski del človekove identitete, česar ne želimo; mi želimo narediti nasprotno – manjšati bolezenski del in krepiti zdrav del človeka«.
Kako pristopiti k osebi z motnjo hranjenja? Zakaj je za zdravljenje nujna notranja motivacija? Je bigoreksija povezana tudi z iskanjem moške identitete skozi mišice? Je lahko mišičasto telo še dodaten oz. nov pritisk na ženske? Kateri so dejavniki, ki privedejo do motenj hranjenja? Zakaj je nujno, da hrana ne sme biti kazen ali nagrada?
Tudi o tem prisluhnite v celotni epizodi podkasta Na robu.
Preberite še:
Onaplus
Vam je bil članek všeč? Podprite nas z naročnino in pridobite dostop do ekskluzivnih vsebin – že od 7,99 € na mesec.
