Mojca Fatur in dr. Sebastjan Perko: Zakaj nas boli, če izvidi ne pokažejo ničesar

O bolečinah in vzrokih zanje smo se pogovarjali s priznano gledališko in filmsko igralko ter avtorico knjig Mojco Fatur, ki je soočanje z neozdravljivo boleznijo in s tem svoje misli, občutke in pot, nedavno strnila v knjigi Zdrava. V studiu se nam je pridružil dr. Sebastjan Perko, doktor dentalne medicine, strokovnjak za biološko zobozdravstvo, oralno kirurgijo in biološko medicino. Dr. Perko je soustanovitelj in direktor klinike Maha ter eden vidnejših zagovornikov integrativnega, celostnega pogleda na zdravje.

Kje smo zavozili in zakaj je patoloških obolenj vse več?

Po mnenju dr. Perka danes živimo precej nenaravno: »V bistvu smo kot piščanci pod lučjo. Tudi sam sem ves dan v ordinaciji, pod umetno svetlobo, sonce pa gledam skozi okno,« opozarja. Ob tem izpostavlja sedeč način življenja in dodaja, da je tudi kakovost hrane objektivno slabša kot nekoč, saj je zemlja kot vir hranil izčrpana in pridelava ne zagotavlja več vseh mikrohranil. »Tu imamo že povsem konkretne fizične dejavnike,« poudarja dr. Perko. »Še preden sploh odpremo vprašanja psihe, stresa in drugih notranjih obremenitev.«

Zakaj ne slišimo svojega telesa, dokler ne začne kričati?

Mojca poudarja, da sodobna družba vse preveč stvari zgolj duši, jih potiska navzdol in pometa pod preprogo. Meni, da ves čas dobivamo signale in opozorila v smislu, da odnosi ne delujejo ali da nas naše delo ne veseli več, a jih najraje spregledamo ali preslišimo. »To je podobno, kot če žogo dolgo časa tiščiš pod gladino in ko jo enkrat spustiš, z vso silo prileti na površje. Tako je tudi z bolečinami in boleznimi,« pravi.

Po mnenju dr. Sebastjana Perka so številni sodobni simptomi tesno povezani tudi z globljimi psihološkimi procesi. Pri tem se opira na delo slovenskega psihoanalitika Ddr. Matjaža Regovca, s katerim tesno sodelujeta. »Ta pogled izhaja iz jungovske tradicije, torej, da simptom ali bolezen razumemo kot prijatelja, kot sporočilo. Če pogledamo statistiko, se prva zdravila zelo pogosto predpišejo med 40. in 50. letom,« pravi in doda, da je Ddr. Regovec to razumevanje ponazoril s shemo, v kateri so telo, psiha, čustva, kot sta jeza, ljubezen ter intuicija neločljivo povezani.

»Težava nastane, ko prevlada um, stalna mentalna stimulacija, tudi z uporabo ekranov in zaradi nenehnega dogajanja v ozadju, pa povzročijo, da se um disociira. Posledično ne poslušamo več ne intuicije, ne psihe, telo pa postane nekaj, kar je treba z voljo in razumom premagati.«

Od vloge žrtve k osebni moči

Mojca meni, da se nam v trenutku, ko se postavimo v vlogo žrtve, zdravje krepko izmika; v takšni vlogi, se je znašla tudi sama, pri čemer si je rekla: »Mojca, če boš zdaj iskala krivca, se boš takoj postavila v položaj ‘uboga jaz’,« pojasnjuje in dodaja:»Ko pa sem si rekla: v redu, pojej, kar si skuhala, zdaj pa pojdimo pogledat ta recept, po katerem si si skuhala to ‘mineštro’,« slikovito doda, »takrat sem dobila tudi moč, da stvari začnem odvijati drugače.«

Smo res postali narod kroničnih bolečin brez pravega vzroka? Zakaj enako bolečino dva posameznika doživljata drugače? Smo kot družba skrenili z življenjskimi navadami, ki potencirajo bolezni in je morda bolečina tista, ki nam bo pomagala na poti sprememb? Prisluhnite novi epizodi podkasta Onaplus, ki vas čaka na začetku tega prispevka.