Takšni so otroci, pri katerih se razvija perfekcionizem (stisko zlahka spregledamo)
Kako ločiti med zdravim prizadevanjem, da nekaj naredimo dobro, in med perfekcionizmom? Ali obstaja »zdrava« mera perfekcionizma? O tem je med drugim v zadnji epizodi podkasta Na robu spregovorila Minea Rutar, raziskovalka na mariborski filozofski fakulteti na oddelku za psihologijo in sociologijo, ki se posveča tej tematiki.
Perfekcionizem, ki je del osebnostne strukture, se pogosto v sodobni neoliberalni družbi kaže kot zaželena lastnost: kot disciplina, natančnost, delavnost in visoki standardi. A podoba je lahko zavajajoča, za posameznike, ki se nikoli ne počutijo, da so dovolj, pa zelo obremenjujoča. Perfekcionizem ni zgolj prizadevanje za dobro opravljeno delo, temveč pojav, ki je tesno povezan z duševno stisko, pretirano samokritičnostjo in strahom pred neuspehom, je povedala sogovornica.
Uspeh ne prinese resničnega zadovoljstva
Kot pojasnjuje, perfekcionizem ni le vedenje, usmerjeno k visokim ciljem, ampak vključuje tudi izrazite »perfekcionistične skrbi«: dvom vase, netoleranco do napak, močno potrebo po odobravanju in izrazit strah pred kritiko. Posebej zgovorno je, da neuspeh pri perfekcionistu pogosto sproži močne negativne odzive, medtem ko uspeh ne prinese resničnega zadovoljstva. Cilj se zgolj premakne naprej. Prav v tem je ena ključnih razlik med zdravim prizadevanjem in problematičnim perfekcionizmom. In kako ju razmejiti? »Ko za posameznika to postane težava, ko ga začne obremenjevati tudi na drugih področjih, ko je ves čas prisotna velika mera tesnobe in nezadovoljstva. In seveda, ko to vpliva na njegovo delovanje,« takrat že lahko govorimo o perfekcionizmu.
Vzvodi, da nekdo razvije perfekcionizem, so večplastni, delimo jih na več kategorij. Pomembna je družinska dinamika, vzgojni stili, večkrat se lahko razvijejo, če so perfekcionistični tudi starši, kar sicer ni pogoj. »Deloma, nekje med 30 do 40 odstotki, je tudi deden,« pojasnjuje Minea Rutar, ki doda, da se po večini perfekcionizem začne kazati zelo zgodaj, že pri predšolskih otrocih, jasneje se izrazi v mladostništvu, le redko pa se zgodi, da bi se razvil šele v odraslosti.
Otrok lastno vrednost povezuje z dosežki
Otroci, pri katerih se ta vzorec razvija, niso nujno problematični ali navzven zahtevni. Pogosto so ravno nasprotno: mirni, vestni, prilagojeni in neopazni. Prav zato okolica lahko spregleda njihovo stisko. Med pomembnejšimi znaki so pretirano močan odziv na napake, dolgotrajno pomirjanje po neuspehu, občutljivost na kritiko ter vzorec razmišljanja, v katerem otrok ali mladostnik lastno vrednost povezuje z dosežki.
Pomemben pa je tudi kulturni kontekst, neoliberalna družba, v kateri živimo, »ki tako izrazito pozitivno vrednoti popolnost, izjemnost, ne pa zmernost, povprečje.«.
Zakaj mnogi pravijo, da so motnje hranjenja utelešenega oblika perfekcionizma? Zakaj že šolski sistem s poudarjanjem zgodnjih dosežkov, tekmovalnostjo, spodbuja perfekcionizem? Se perfekcionist sploh loti dejavnosti, v kateri morda ni tako dober? Kako nasloviti problem; ga je mogoče izkoreniniti? Se posameznik na neki ravno zaveda, da se je človeško motiti?
Tudi o tem prisluhnite v celotni epizodi podkasta Na robu.
Preberite še:
Onaplus
Vam je bil članek všeč? Podprite nas z naročnino in pridobite dostop do ekskluzivnih vsebin – že od 7,99 € na mesec.
