Matej Škufca: Zakaj vedno znova izbiramo napačne ljudi?

Matej Škufca, priznani slovenski strokovnjak za metodo postavitve družine, v pogovoru o partnerskih odnosih razkriva manj očitne dinamike ljubezni, od potrebe po nadzoru in reševanju partnerja, do strahu pred bližino, ki pogosto izvira iz naših primarnih odnosov.

Zakaj nas privlačijo bistveno starejši ali mlajši partnerji?

Starostna razlika v partnerskem odnosu po mnenju Mateja Škufce pogosto ni naključna. V ozadju naj bi bile lahko dinamike iz primarne družine, denimo neurejen odnos z očetom ali materjo. Mlajša ženska lahko v starejšem moškem išče občutek varnosti, ki ga ni imela ob očetu, starejši moški pa v mlajši partnerici občutek odnosa, v katerem lahko prevzame nadzor.

Zakon ni zapor. Je zaveza, ki jo preizkusijo težki časi

Škufca na zakon gleda kot na tradicijo, ki se je ohranila tudi zato, ker je skozi čas opravljala pomembno vlogo pri stabilnosti družine. Poročna zaobljuba namreč ni obljuba, da bo vedno lahko, temveč da bosta skupaj tudi takrat, ko pridejo težki časi. Prav preizkušnje, ki jih par preživi skupaj, lahko po njegovem mnenju odnosu dajo posebno globino: »Sva imela že krize, ampak sva znala prebroditi skoznje.« Zato meni, da hitra odločitev za razhod, ki je danes vse bolj sprejemljiva, ni vedno najbolj odgovorna pot, še posebej, ko so v odnos vključeni otroci. »Zakon služi v bistvu družini in otrokom,« poudarja.

Ljubezni ne moreš izsiliti s tem, da daješ vse od sebe

Matej je prepričan, da v partnerskem odnosu nismo drug drugemu terapevti. Pogosto poskušamo partnerja »popraviti«, reševati njegove rane in mu dajati vse, kar sami zmoremo, pri tem pa pozabimo, da mora vsak svoje stvari razrešiti sam. Prava bližina se začne tam, kjer nehamo drugega spreminjati in se vprašamo, ali znamo tudi sami sprejeti ljubezen.

Tudi konec ljubezni je lahko dejanje ljubezni

Partnerski odnos se lahko konča, toda starševstvo se ne. Prav zato način, kako se dva razideta, zaznamuje tudi njune otroke. Matej Škufca opozarja, da je za otroke izjemno pomembno, da starša po razhodu ne gradita odnosa na jezi, očitkih in sovraštvu. »Otroci niso nobenega izgubili. Otroci imajo še vedno mamo in še vedno očeta,« pravi. Če eden od staršev začne očrniti drugega, otroka s tem postavi v boleč notranji razcep in kot poudarja Škufca: »Komu bodo zvesti otroci? Tistemu, ki je slabši od staršev. Tistemu bodo zvesti.« Zrelost se zato pokaže prav v tem, da lahko tudi po koncu odnosa ohranita spoštovanje in otrokom ne naložita bremena njunega konflikta. »Otroci niso krivi. Niti za to, da sta prišla skupaj, niti za to, da sta šla narazen.«