Matej Škufca, postavitve družin: Tudi neizrečene zgodbe prednikov živijo v nas

Matej Škufca, priznani slovenski strokovnjak za metodo postavitve družine, nas popelje v manj vidni svet družinskih dinamik, kjer se prepletajo ljubezen, izgube, neizrečene zgodbe in vloge, ki jih otroci pogosto prevzamejo, ne da bi jih lahko izbrali. Njegovo izhodišče je preprosto, a močno: kar je v družini ostalo nepredelano, lahko išče svoje mesto tudi v naslednjih generacijah.

Ko ne želimo več živeti vloge žrtve 

»Prvi korak je običajno spoznanje, da človeku v življenju ne gre tako, kot bi si želel. In da si želi spremembe,« pravi Matej Škufca in dodaja, da je ključni premik trenutek, ko se človek odloči, da ne želi več ostajati v vlogi žrtve in začne prevzemati odgovornost za svoje življenje. »Pripravljen sem delati z vsakim, ki je pripravljen delati na sebi,« pravi. Škufca meni, da je pogosto lažje ostajati v znanih vzorcih, tudi če nas bolijo, kot pa prevzeti odgovornost za to, da bi začeli živeti drugače. 

»Če otroka ne peljemo na pogreb, mu lahko naredimo travmo«

Najbolj boleče družinske zgodbe so pogosto prav tiste, o katerih se molči. Izgube otrok, spontani splavi, smrti, vojne travme in druge neizrečene izkušnje prejšnjih generacij lahko ostanejo prisotne v družinski dinamiki, čeprav jih nihče več ne poimenuje. »Če se o njih ne pogovarjamo, to še ne pomeni, da se niso zgodile,« pravi Škufca. Po njegovem prav potlačena čustva pogosto ostanejo nerazrešena in se na različne načine prenašajo naprej. »Kasnejše generacije gledajo z ljubeznijo tja, kjer ni ljubezni. In to so ravno tabu teme.«

Najhujša posledica zlorabe? Žrtev začne verjeti, da je kriva.

Sogovornik poudarja, da zloraba pogosto pusti še občutek krivde, ki ga žrtev nosi s seboj v odraslost. »Otroci niso krivi. Otroci so nedolžni,« pravi. Pot do okrevanja je lahko boleča in dolga, saj zloraba prizadene tudi sposobnost zaupanja in doživljanja bližine. A prav soočenje s tem, kar se je zgodilo, je po njegovem prvi korak, da človek neha bežati pred svojo zgodbo.

Ne iščimo krivca v družini. Poglejmo celotno zgodbo.

Ko svojo družinsko zgodbo gledamo predvsem skozi oči tistega, ki je bil prizadet, lahko hitro dobimo zgodbo o krivcu in žrtvi. Matej Škufca opozarja, da je slika pogosto bolj zapletena. »V tem smislu ni dobrih in slabih v družini. Je družina in so očetje in mame in otroci,« pravi. Preteklosti sicer ne moremo spremeniti, prav tako ne moremo vedeti, kako bi bilo videti naše življenje, če bi odraščali drugače. Morda bi izbrali druge partnerje, imeli druge otroke in živeli povsem drugačno življenje. Zato je pomembno, da na svojo zgodbo pogledamo z več razumevanja, ne le z očmi bolečine. »Mi se moramo dejansko s tem spogledati potem in pogledati stvari, ki jih nismo želeli pogledati, da končno najdemo tisti mir, ki si ga želimo.«