Matic Vidic: Ta odgovor je močno zgovoren, kaže na to, da mladi nimajo več želja

Ni nam treba garati na zemlji za vsako zrno hrane, težka fizična dela smo nadomestili s stroji, pametne naprave nam olajšujejo vsakdanjik in (zaenkrat) vojne spremljamo le z varne razdalje.

A smo vseeno obupani, vse več ljudi je depresivnih, tesnobnih, anksioznih. Ob podnebnih spremembah, inflaciji, vse večjih družbenih razlikah in umetni inteligenci, ki predstavlja grožnjo številnim obstoječim kreativnim poklicem, se sprašujemo, kako in čemu naprej.

Kje najti smisel? 

Na to vprašanje nam je v prvi epizodi nove sezone podkasta Onaplus odgovoril izkušeni logoterapevt in profesor filozofije Matic Vidic. Predavatelj, univerzitetni diplomirani teolog in pionir na področju sobivanja z Romi pri nas je namreč že v mladosti doživel tako hude preizkušnje (njegova mama je storila samomor, oče pa je kasneje umrl zaradi alkoholizma), ki bi marsikoga zlomile, a sam ni obupal.

Uteho je našel v veri, skozi izobraževanje in delo pa se začel ukvarjati s smislom človeka, ter o tem napisal tudi knjigo Smernik za smisel. 

Namesto, da bi se učili čustva predelati, jih mašimo

Po njegovem mnenju je danes največji problem družbe ta, da proizvajamo žalost: »Imamo družbo žalostnih ljudi, kajti najboljši potrošnik je žalosten človek.« In namesto, da bi imeli učinkovite vzvode, kako predelati vso to žalost, da bi se pogovarjali o tem, predelali svoja čustva, jih mašimo in skušamo tešiti z materializmom, potrošnjo.

»Kot ljudje želimo to žalost na vsak način nekomu sporočiti, vendar jo zaradi pomanjkanja čustvene inteligence v družbi procesiramo na napačen način,« razlaga logoterapevt, ki pravi, da smo se naučili reagirati kot otroci, ki ugriznejo, ko jim vzamete igračo. Ne zato, ker so nasilni, ampak ker je to edini način, ki ga poznajo, da izrazijo svojo travmo in bolečino. 

Vidica še posebno skrbijo mlajše generacije, saj pri svojem delu z njimi opaža, da jih nič več ne veseli, da nimajo pravih hrepenenj.

»Skupine mladih, s katerimi delam, večkrat vprašam, kaj si želijo v življenju, a so tiho in gledajo v tla. Ko jih vprašam, kakšne cilje imajo, kaj je tisto, kar jih žene, so prav tako tiho. In potem jim postavim zelo, zelo grozno vprašanje Viktorja Frankla »Zakaj še niste storili samomora?« in mi pravijo, da ne bo mami žalostna.« 

Ta odgovor je po mnenju logoterapevta močno zgovoren, saj kaže na to, da mladi nimajo več želja. »Ravno prejšnji teden me je obiskal neki 33-letnik in mi dejal, da nima nobene želje, da si ničesar ne želi in po ničemer ne hrepeni. To je ta praznina, to je ta eksistencialni vakuum, ki ga imamo danes, ki je večkrat prisoten. Ker vsega več pomeni vsega manj.« 

Kar človek zares potrebuje, pravi Vidic, je ljubezen, ne pa materialne dobrine. Ljubezen je tista, ki se množi, ki spreminja vse okoli nas na bolje, ki nam daje smisel. Ko ljubezni ni, ko je ne občutimo do drugih in od drugih, potem smo prazni in se to praznino trudimo napolniti z vsem mogočim, kar pa vodi v neskončno zadovoljevanje potreb, ki so kot vreča brez dna, saj tista temeljna po ljubezni, še kar ostaja neuslišana. 

V podkastu je razkril še, kaj je problem sodobne ljubezni, ki temelji na preračunljivosti, ter kako se spopasti z žalitvami in negativnimi komentarji ljudi. Prisluhnite novi epizodi TUKAJ, v kateri je o svoji poti iskanja smisla spregovorila tudi ministrica za kulturo Asta Vrečko, ki je prav tako doživela samomor starša, v mladosti pa v tragični prometni nesreči izgubila tudi mlajšo sestro.