Konec mita o cankarjanski materi: Ni kriv Cankar, ampak družbena pričakovanja
Ob izidu monografije Uporno upanje v prihodnost, ki je izšla pri Cankarjevi založbi, pod delo pa se je podpisala prof. dr. Alojzija Zupan Sosič, smo v podkastu spregovorili o Ivanu Cankarju in njegovi dediščini. Literarna zgodovinarka in teoretičarka s svojim delom razbija stereotipe o Ivanu Cankarju in utemeljuje njegov sloves naprednega misleca.
V studiu se nam je pridružila še dr. Saša Krajnc, doktorica sociologije, psihoterapevtka, coachinja in avtorica knjig ter raziskovalka družbenih vzorcev, ki jih Cankar tako neusmiljeno secira. Skupaj z gostjama smo se spraševali, zakaj še vedno tečemo za vozom, zakaj nas kot narod določata občutek manjvrednosti in kult matere ter kje v Cankarju se skrivamo mi sami.
Prof. dr. Alojzija Zupan Sosič: Mit požrtvovalne matere je ustvarila družba
Prof. dr. Alojzija Zupan Sosič opozarja, da za ideal »cankarjanske matere« ne moremo kriviti Ivana Cankarja. »Pogosto slišimo, da je Cankar tisti, ki je ustvaril naš problematični odnos do matere. A to ne drži,« poudarja. Ob izidu romana Na klancu leta 1902 je delo naletelo na izjemno pozitiven odziv prav zato, ker je ustrezalo takratnim družbenim normam, tako katoliškim kot tudi meščansko-liberalnim pogledom, ki so žensko videli predvsem kot popolnoma požrtvovalno mater.
Toda Cankarjeva literatura je bistveno bolj raznolika. V delu Hiša Marije Pomočnice, ki ga sogovornica označi za njegovo najboljše delo, nastopa štirinajst mater in le ena ustreza idealu požrtvovalne matere, pri vseh ostalih gre za povsem drugačne like, zato ne moremo posploševati, da je Cankar odgovoren za lik požrtvovalne matere, ki ves čas ustreza drugim. Tudi v romanu Gospa Judit predstavi žensko, ki ni definirana skozi materinstvo. Kot pravi prof. dr. Zupan Sosičeva, je treba razumeti čas: »Ideal požrtvovalne matere ni literarni konstrukt enega avtorja, temveč odraz družbenih pričakovanj tistega časa.«
Dr. Saša Krajnc: Za vozom tečemo, kadar smo v vlogi žrtve
V pogovoru smo se dotaknili še enega fenomena slovenske družbe: vloge žrtve, v katero se, tako kot lik Cankarjeve Francke, ki teče za vozom, pogosto podamo sami. Dr. Krajnc meni, da »tečemo za vozom«, kadar verjamemo, da nas omejujejo drugi, okoliščine ali čas, s tem pa nezavedno ostajamo v vlogi žrtve, ki nam jemlje občutek vpliva nad lastnim življenjem. »Ko prepoznamo te vzorce in spremenimo perspektivo, lahko vzamemo moč nazaj ter iz pasivnega sprejemanja preidemo v zavestno ustvarjanje življenja, tam, kjer se začnejo odpirati tudi nove možnosti,« je prepričana Saša.
Alojzija Zupan Sosič: Cankarja niso marali, ker je opozarjal na socialne probleme
Alojzija zavrača stereotip, da naj bi imel Ivan Cankar zaradi neurejenega odnosa z materjo tudi problematične odnose z ženskami, ter opozarja, da so takšne trditve temeljile na nepreverjenih zapisih, ki so jih kasneje ovrgle tudi priče iz njegovega življenja. Po njenem mnenju njegovo obsežno literarno delo, družbeno angažiranost in življenjske odločitve jasno kažejo, da ni bil patološko vezan na mater niti nesposoben za odnose, temveč kompleksna osebnost brez dokazov o toksičnih vzorcih.
Prof. dr. Zupan Sosičeva je prepričana, da Cankar ni bil le opazovalec, temveč aktivni udeleženec v družbenih razpravah svojega časa. Njegova dela so bila pogosto predmet polemik, vendar so prav zaradi svoje brezkompromisne resničnosti ostala relevantna in pomembna še danes. S tem je Cankar postavil temelje za kritično literaturo, ki ne le zabava, temveč tudi izobražuje in spodbuja k spremembam.
Vabljeni k poslušanju celotnega podkasta, ki ga najdete na vrhu tega prispevka.
Na izjave prof. dr. Alojzije Zupan Sosič o problematiki samomora v Sloveniji se je po objavi podkasta odzval Nacionalni inštitut za javno zdravje (NIJZ), ki pojasnjuje, da ima problematika širše razsežnosti. Njihov odgovor objavljamo v celoti spodaj.
»Drži, da Slovenija spada med države, ki so zaradi samomora bolj ogrožene, in zagotovo samomor spada med večje javnozdravstvene probleme v naši državi. Vendar je pri tem treba poudariti, da se je umrljivost zaradi samomora v Sloveniji v zadnjih dvajsetih letih pri obeh spolih zmanjšala za več kot 40 odstotkov.
Alojzija Zupan Sosič je v svojem odgovoru posebej izpostavila problematiko samomora med mladostniki in povedali, da smo na 'lestvici poskočili'. Glede na podatke, ki izhajajo iz baze umrlih, s katero upravljamo na Nacionalnem inštitutu za javno zdravje (NIJZ), stopnja umrljivosti zaradi samomora na 100.000 oseb med mladimi (starostna skupina 15–19 let) v zadnjih desetih letih (2014–2024) stagnira. Stopnja samomorov v tej starostni skupini lahko po posameznih letih precej niha (na primer: leta 2022 je bila stopnja samomora v starostni skupini 15–19 let 7,08, leta 2024 pa 2,88), kar lahko daje vtis bodisi naraščanja, bodisi upadanja stopnje samomora.
Kadar gre za mednarodne primerjave, ki so odvisne od tega, kako ažurno države poročajo svoje podatke in kako ažurno upravljavci mednarodnih podatkovnih zbirk posodabljajo baze podatkov, lahko zato pride do napačnih interpretacij, če se upoštevajo zgolj podatki posameznih let. Zato je pomembno, da se pri zaključevanju ali interpretaciji nacionalne statistike, še bolj pa pri mednarodnih primerjavah, upoštevajo bolj dolgoročni trendi (obdobje več let). Za področje preventive samomora med mladimi imamo v Sloveniji sicer nekaj primerov dobrih praks, denimo program To sem jaz (vodi NIJZ, Območna enota Celje) in A se štekaš ?!? (vodi Univerza na Primorskem).
Samomor je v prvi vrsti družbeni problem, kar pomeni, da morajo pri preprečevanju pojava sodelovati vsi sektorji in vsi segmenti družbe. Različne države v Evropi so sprejele različne strateške dokumente, s katerimi poskušajo organizirano pristopiti k reševanju problematike samomora. V nekaterih državah (npr. na Finskem, Švedskem, v Nemčiji, Avstriji) imajo samostojne strateške dokumente, ki se nanašajo samo na področje samomora, tako imenovane nacionalne programe za preprečevanje samomora. V nekaterih državah (npr. na Danskem, v Španiji) nimajo samostojnih strateških dokumentov za področje samomora, temveč je to področje vključeno v širše strateške dokumente, kot so nacionalni programi za duševno zdravje. Med takšne države spada tudi Slovenija. Zato ne drži, da je Slovenija edina država v Evropi, ki nima sprejetega nacionalnega programa za preprečevanje samomora. Presenečeni smo bili nad izjavo, da je Zuapn Sosičevi to potrdilo tudi eno od ministrstev.
V Sloveniji je področje preprečevanje samomora strateško urejeno znotraj Nacionalnega programa duševnega zdravja 2018–2028 - MIRA, ki ga je državni zbor sprejel leta 2018.
Program MIRA kot prvi strateški dokument v Republiki Sloveniji celovito naslavlja in ureja področje duševnega zdravja, povezuje obstoječe in dodaja nove službe in strukture ter tako odgovarja na potrebe ljudi na področju duševnega zdravja. S tem namenom povezuje službe vseh odgovornih sektorjev – zdravstva, socialnega varstva, vzgoje in šolstva. Program MIRA ima šest prednostnih področij:
1. Zagotavljanje skupnostnega pristopa
2. Promocija duševnega zdravja, preventiva in destigmatizacija
3. Mreža služb za duševno zdravje otrok in mladostnikov in služb za duševno zdravje odraslih
4. Alkohol in duševno zdravje
5. Preprečevanje samomora
6. Izobraževanje, raziskovanje, spremljanje in evalvacija
Za posamezna obdobja izvajanja nalog, ki izhajajo iz prioritetnih področij Nacionalnega programa duševnega zdravja MIRA, je sprejet akcijski načrt (AN), ki opredeljuje prednostne naloge znotraj posameznega področja za določeno obdobje. Prednostne naloge sprejema programski odbor (PO) za posamezno področje, ki je sestavljen iz strokovnjakov različnih strok.
PO za preprečevanje samomora sestavljajo strokovnjaki kliničnih strok (Slovensko združenje za preprečevanje samomora, Posvet), javnega zdravja, preventive in raziskovanja (NIJZ; Inštitut Andrej Marušič, Univerza na Primorskem), šolstva, kriminalistične policije, kot tudi osebe z lastno izkušnjo.
PO za preprečevanje samomora je za AN za obdobje 2025–2028 sprejel naslednje prednostne naloge:
- ozaveščanje splošne javnosti,
- izvajanje postvencijskih ukrepov v šolskem okolju (ukrepi po tem, ko se zgodi poskus samomora ali samomor),
- omejevanje fizične dostopnosti do sredstev za samomor,
- sodelovanje z novinarji za odgovorno poročanje o samomoru,
- prenova in nadgradnja spremljanja in beleženja podatkov o različnih oblikah samomorilnosti.
Več informacij o problematiki samomora, posameznih programih in aktivnostih najdete na NIJZ, na spletni svetovalnici To sem jaz in na spletni postaji Živ? Živ!«
Preberite še:
Onaplus
Vam je bil članek všeč? Podprite nas z naročnino in pridobite dostop do ekskluzivnih vsebin – že od 7,99 € na mesec.
