Diploma v dobi umetne inteligence: kdo še piše in kdo še bere?
Še pred leti je bilo glavno vprašanje zaključnih nalog plagiatorstvo in citiranje virov, danes pa uporaba generativne umetne inteligence in jezikovnih modelov. Če lahko danes seminarske in diplomske naloge napišejo jezikovni modeli, gotovo te danes ne odigrajo tiste vloge, ki so jo nekoč, je v novi epizodi podkasta Na robu povedal Ernest Ženko, profesor kulturne filozofije in vodja Centra za odgovorno umetno inteligenco.
»Te naloge so neke vrste cehovski izpit, način, da dokažemo, da smo na svojem področju kompetentni in da lahko delamo in raziskujemo na njem, to področje poznamo dovolj, kar pomeni, da moramo iti skozi določene procese, ki jih moramo opraviti sami in se nečesa naučiti. Če skozi te procese ne gremo sami in ne dobimo kompetenc, potem je seveda vloga diplomske ali kakršnekoli druge naloge ali izdelka zelo dvomljiva.« Meni, da si tisti, ki je do diplome prišel s temi orodji, diplome ne zasluži.
Poleg tega da bi se večina mladih, če morajo napisati seminarsko nalogo, v 95 do 99 odstotkih primerov odločila pri tem pomagati z jezikovnim modelom, pa se postavlja tudi vprašanje: kdo te naloge sploh še bere?
Podajanje žogice
Ženko, ki pravi, da sam naloge še bere, pritrjuje, da mnogi profesorji, učitelji nalog ne berejo več. »Ker je šibke točke besedila mogoče poiskati v besedilu s pomočjo orodij, si podajamo žogico: na eni strani namesto študenta intelektualno delo opravi stroj, jezikovni model, na drugi pa intelektualno delo 'pregledovanja', prebiranja spet opravi stroj. Zato se lahko vprašamo: je smiselno stvari delati tako, kot smo jih delali doslej?
Trenutno namreč ni popolnoma zanesljivega orodja, ki bi jasno pokazalo, ali je besedilo ustvaril človek ali generativna umetna inteligenca.
Kaj je cilj izobraževanja: ocene ali znanje?
Pomembne so torej spremembe modelov v izobraževanju in načinih ocenjevanja. Pri vsem tem pa je še posebej relevantno vprašanje, kaj sploh je cilj izobraževanja samega: ocene ali znanje? »Če omenim Guthartov zakon, ki pravi, da če neko merilo postane cilj, potem ni več dobro merilo; če so zdaj merilo ocene, in če so ocene cilj, potem je znanje nekaj, kar je nepomembno. Izobraževanje je zdaj del širšega družbenega konteksta, kjer se zdi, da ne zasledujemo več pravih ciljev. Podobno je v raziskovanju. Pomembne so le točke, ocenjevanje, matura. Znanje pa nima več vloge, kot bi jo moralo imeti. Ljudje smo po naravi leni, zato uporabljamo bližnjice oz. učinkovit način, kako bomo prišli do cilja – ki pa v resnici ni pravi cilj.«
Dejstvo je, da namreč ljudje vse več intelektualnega dela prepuščamo stroju – gre za kognitivno razbremenjevanje. Koncentracija se manjša, sposobnost branja, razumevanja in pisanja je vse slabša, kar sogovornik opazi tudi pri študentih, mladih, ki večkrat sploh ne berejo več.
»Delamo s povzetki. Redkokdo še bere. In tudi zato so vse večje težave z uporabo jezika. Tudi pri strukturiranih besedilih se pokaže, da če besedilo oblikujejo, je jezik slovenski, struktura pa je angleška. Večkrat niti ne znajo najti slovenske ustreznice besede in povedo, da 'saj ne vem, kako se temu reče v slovenščini'.«
Ali bomo v prihodnje sploh še brali in pisali? Zakaj ljudje bolj kot svoji inteligenci zaupajo stroju? Postajamo kot družba zaradi teh orodij vse bolj neumni? Zakaj se nič ne govori o okoljskem vidiku, ogromnih količinah energije in vode, ki se porabljata za podatkovne centre? In kdo so nevidni sodobni sužnji, ki v teh centrih delajo?
Tudi o tem prisluhnite v novi epizodi podkasta Na robu.
Preberite še:
Onaplus
Vam je bil članek všeč? Podprite nas z naročnino in pridobite dostop do ekskluzivnih vsebin – že od 7,99 € na mesec.
