Dr. Sanja Rozman in Lara Jankovič: Kako slovenska vzgoja oblikuje naš sram

Sram in krivda sta čustvi, ki na vsakem koraku spremljata sodobno žensko. Lahko takšna čustva z zrelostjo in novimi spoznanji ukrotimo, jih predrugačimo? Zakaj se ljudje pogosto opravičujemo za stvari, ki jih čutimo, namesto da bi v polnosti izrazili sebe? O tem, pa tudi o vsem, kar določa meje naše svobode, smo se pogovarjali z dr. Sanjo Rozman, zdravnico, psihoterapevtko in avtorico številnih knjižnih uspešnic, ter Laro Jankovič, igralko, šansonjerko in borko za pravičnost, ki s svojo neizprosno umetniško močjo mojstrsko interpretira globine ženske usode.

Dr. Sanja Rozman: Sram je glavno čustvo, ki poganja zasvojenost

Dr. Rozman meni, da je bistvo terapije v tem, da se človek končno nauči biti prijazen do sebe. »V bistvu si moraš dati dovoljenje in si reči: 'Pa saj nekaj le znam, pa saj sploh ni tako slabo, kot sem si mislil,'« razlaga Sanja. Poudarja, da se nihče ne rodi pameten, ampak to postane šele takrat, ko bolj zrelo pristopi k svojemu življenju. »To se ponavadi zgodi, ko kdo pritisne na kakšen gumb, vsi ti 'trigerji'  pa nudijo priložnost, da se nekaj novega naučimo in zrastemo,« zaključi Sanja.

Lara Jankovič:  Ko talentu vedno sledi, tisti »ampak«, ki ruši vse

Lara Jankovič se spominja, kako je nanjo vplivalo odraščanje ob mami učiteljici. Čeprav je bila mama krasna, so bile njene pohvale vedno pogojne. »Zmeraj je bilo: 'Saj si v redu naredila,' nato pa je sledil tisti uničujoči 'ampak' s tremi pikami,« pojasnjuje Lara. Ta vzorec jo je oblikoval v perfekcionistko in »kontrol frikico«, kar se je močno odražalo tudi na njeni karierni poti. Kljub očitnemu talentu je bila kot mlada igralka do sebe neizprosna: »Na odru sem se gnala do konca, da bi dokazala svojo vrednost.« Danes te notranje pritiske uspešno zmanjšuje in se uči delovati brez nenehne potrebe po dokazovanju, pri tem pa priznava, da je bila z vsakim uspehom na odru bolj mirna in da je oder tisti, na katerem je kalila vse svoje strahove, kvalitete in frustracije.  

Prekletstvo »pridnosti« se zgodi takrat, ko zatremo najživejši del sebe

Ljudje z alkoholom ali drugimi omamami pogosto bežijo pred tesnobo, a dr. Sanja Rozman opozarja, da si s tem ne dajo ničesar: »V bistvu so si vzeli priložnost, da gredo v globino in tam rešijo problem.« In ko pridejo v globine, meni Rozmanova, se morajo soočiti z marsičim.

»Najbolj živ človek na svetu je triletnik, saj točno ve, kdo je in kaj hoče,« poudarja dr. Sanja Rozman. Vendar to naravno vitalnost hitro zatremo z nenehnim zahtevanjem »pridnosti«. Otroku začnemo postavljati meje – ne bodi preglasen, ne bodi prevelik, ne bodi »preveč« – dokler ga popolnoma ne ukrotimo. Ta vzorec zatiranja avtentičnosti v prid prilagajanju okolici velja za oba spola in nas uči, da moramo svoje pravo bistvo zmanjšati, da bi bili sprejeti. 

Z Laro in Sanjo smo v podkastu razpravljali tudi o ranljivosti, o tem, kako nezdrava samopodoba vpliva na mlada dekleta, pa tudi, kako ključno je, da se v življenju radostimo ter opustimo težnjo po tem, da vedno rešujemo svoje nerazrešene vzorce, ki so minili. Vabljeni k poslušanju celotnega pogovora, ki ga najdete na vrhu tega prispevka.