Prof. dr. Alojzija Zupan Sosič: Cankar je bil eden prvih, ki je pisal o spolnih zlorabah
Prof. dr. Alojzija Zupan Sosič je priznana slovenska literarna zgodovinarka, teoretičarka in redna profesorica za slovensko književnost na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Njena knjiga Uporno upanje v prihodnost, ki govori o delih in življenju Ivana Cankarja in je nedavno izšla pri Cankarjevi založbi, skozi serijo pronicljivih esejev in razprav analizira sodobno slovensko literaturo v kontekstu aktualnih družbenih sprememb. V podkastu smo z Alojzijo razpravljali tudi o tem, ali je Ivan Cankar zares močil posteljo in imel disfunkcionalen odnos z materjo ali je bil zgolj trn v peti takratnemu političnemu vrhu in na splošno slovenski družbi.
Ko literatura zadene etični živec družbe
Prof. dr. Alojzija Zupan Sosič je prepričana, da je Ivan Cankar z ostrino in humorjem razgaljal družbene protislovnosti ter ljudi silil v neprijetno vprašanje: »Kaj je narobe z družbo, da dopušča nasilje nad ženskami in otroki, spolne zlorabe in samomore, pa pri tem ne reagira?« prof. dr. Zupan Sosičeva poudarja, da je bilo nasilje nad ženskami na začetku 20. stoletja pogosto normalizirano, zato je Cankar zavestno odpiral teme otrok in njihove ranljivosti, s tem pa je prebudil etični čut in razkril brutalnost družbenih norm.
Pa je Cankar zares vedel, kaj se dogaja v Deželi Kranjski?
Prof. dr. Zupan Sosič poudarja, da Ivan Cankar med bivanjem na Dunaju nikoli ni prekinil stikov z domovino, saj si je za to tudi zavestno prizadeval. O dogajanju v Sloveniji in širši regiji se je podrobno poučil že po službeni dolžnosti, ko je za časopisje pripravljal povzetke za celotno področje takratne skupne države.
Posebej fascinanten pa je obseg njegove korespondence, ki v zbranem delu obsega kar pet knjig pisem. Avtorica ob tem vleče vzporednico s sodobnim časom: medtem ko se danes pritožujemo nad pomanjkanjem časa in pišemo le kratka elektronska sporočila, je Cankar skozi obsežna pisma ohranjal neposreden stik z vsemi ključnimi družbenimi dogodki. Ta pisma so neizčrpen vir dokazov, da je bil pisatelj kljub fizični razdalji ves čas aktivno in informirano prisoten v slovenskem prostoru.
Kako je Štefka Löffler utišala slovenske literarne trače
Še bolj neposredna je prof. dr. Zupan Sosič pri rušenju mita o Cankarjevi domnevni patološki navezanosti na mater in s tem povezani nezmožnosti za odnose z ženskami. Mit o njegovi »sramoti« (močenju postelje), ki ga je razširil Lojz Kraigher, je z neposrednim pričevanjem Cankarjeve dunajske ljubezni Štefke Löffler ovrgla že Marja Boršnik. Štefka je bila nad takšnimi teorijami zgrožena: »Ne, kaj se vi greste v Sloveniji? Pa midva sva imela seveda spolne odnose, jasno.«
Prof. dr. Zupan Sosičeva poudarja, da so bili Cankarjevi odnosi z ženskami povsem običajni, njegova literarna produktivnost pa ključen dokaz njegovega duševnega zdravja. »Če bi imel on takšne probleme z materjo, nikakor ne bi mogel napisati del, ki jih je za trideset zbranih del,« zaključi avtorica. Tisti, ki so bolestno vezani na dom, ne morejo za toliko let zapustiti matere, ohraniti številnih prijateljstev in razviti tako globokega sočutja do socialno ogroženih, kot ga v svojem opusu kaže največji slovenski pisatelj.
O čem bi Cankar pisal danes
Ob vseh aktualnih zadevah, ki zadevajo svetovne in domače polemike, smo se v studiu podkasta spraševali, o čem bi Cankar pisal danes, gostji pa sta bili složni, da bi vsekakor opozarjal na problematiko enako zagreto, kot je to počel ves čas svojega življenja.
Vabljeni k poslušanju celega podkasta, kjer smo poleg prof. dr. Alojzije Zupan Sosič v studiu gostili še dr. Sašo Krajnc. Skupaj z gostjama smo se spraševali, zakaj še vedno tečemo za vozom, zakaj nas kot narod določata občutek manjvrednosti in kult matere ter kje v Cankarju se skrivamo mi sami.
Na izjave prof. dr. Alojzije Zupan Sosič o problematiki samomora v Sloveniji se je po objavi podkasta odzval Nacionalni inštitut za javno zdravje (NIJZ), ki pojasnjuje, da ima problematika širše razsežnosti. Njihov odgovor objavljamo v celoti spodaj.
»Drži, da Slovenija spada med države, ki so zaradi samomora bolj ogrožene, in zagotovo samomor spada med večje javnozdravstvene probleme v naši državi. Vendar je pri tem treba poudariti, da se je umrljivost zaradi samomora v Sloveniji v zadnjih dvajsetih letih pri obeh spolih zmanjšala za več kot 40 odstotkov.
Alojzija Zupan Sosič je v svojem odgovoru posebej izpostavila problematiko samomora med mladostniki in povedali, da smo na 'lestvici poskočili'. Glede na podatke, ki izhajajo iz baze umrlih, s katero upravljamo na Nacionalnem inštitutu za javno zdravje (NIJZ), stopnja umrljivosti zaradi samomora na 100.000 oseb med mladimi (starostna skupina 15–19 let) v zadnjih desetih letih (2014–2024) stagnira. Stopnja samomorov v tej starostni skupini lahko po posameznih letih precej niha (na primer: leta 2022 je bila stopnja samomora v starostni skupini 15–19 let 7,08, leta 2024 pa 2,88), kar lahko daje vtis bodisi naraščanja, bodisi upadanja stopnje samomora.
Kadar gre za mednarodne primerjave, ki so odvisne od tega, kako ažurno države poročajo svoje podatke in kako ažurno upravljavci mednarodnih podatkovnih zbirk posodabljajo baze podatkov, lahko zato pride do napačnih interpretacij, če se upoštevajo zgolj podatki posameznih let. Zato je pomembno, da se pri zaključevanju ali interpretaciji nacionalne statistike, še bolj pa pri mednarodnih primerjavah, upoštevajo bolj dolgoročni trendi (obdobje več let). Za področje preventive samomora med mladimi imamo v Sloveniji sicer nekaj primerov dobrih praks, denimo program To sem jaz (vodi NIJZ, Območna enota Celje) in A se štekaš ?!? (vodi Univerza na Primorskem).
Samomor je v prvi vrsti družbeni problem, kar pomeni, da morajo pri preprečevanju pojava sodelovati vsi sektorji in vsi segmenti družbe. Različne države v Evropi so sprejele različne strateške dokumente, s katerimi poskušajo organizirano pristopiti k reševanju problematike samomora. V nekaterih državah (npr. na Finskem, Švedskem, v Nemčiji, Avstriji) imajo samostojne strateške dokumente, ki se nanašajo samo na področje samomora, tako imenovane nacionalne programe za preprečevanje samomora. V nekaterih državah (npr. na Danskem, v Španiji) nimajo samostojnih strateških dokumentov za področje samomora, temveč je to področje vključeno v širše strateške dokumente, kot so nacionalni programi za duševno zdravje. Med takšne države spada tudi Slovenija. Zato ne drži, da je Slovenija edina država v Evropi, ki nima sprejetega nacionalnega programa za preprečevanje samomora. Presenečeni smo bili nad izjavo, da je Zuapn Sosičevi to potrdilo tudi eno od ministrstev.
V Sloveniji je področje preprečevanje samomora strateško urejeno znotraj Nacionalnega programa duševnega zdravja 2018–2028 - MIRA, ki ga je državni zbor sprejel leta 2018.
Program MIRA kot prvi strateški dokument v Republiki Sloveniji celovito naslavlja in ureja področje duševnega zdravja, povezuje obstoječe in dodaja nove službe in strukture ter tako odgovarja na potrebe ljudi na področju duševnega zdravja. S tem namenom povezuje službe vseh odgovornih sektorjev – zdravstva, socialnega varstva, vzgoje in šolstva. Program MIRA ima šest prednostnih področij:
1. Zagotavljanje skupnostnega pristopa
2. Promocija duševnega zdravja, preventiva in destigmatizacija
3. Mreža služb za duševno zdravje otrok in mladostnikov in služb za duševno zdravje odraslih
4. Alkohol in duševno zdravje
5. Preprečevanje samomora
6. Izobraževanje, raziskovanje, spremljanje in evalvacija
Za posamezna obdobja izvajanja nalog, ki izhajajo iz prioritetnih področij Nacionalnega programa duševnega zdravja MIRA, je sprejet akcijski načrt (AN), ki opredeljuje prednostne naloge znotraj posameznega področja za določeno obdobje. Prednostne naloge sprejema programski odbor (PO) za posamezno področje, ki je sestavljen iz strokovnjakov različnih strok.
PO za preprečevanje samomora sestavljajo strokovnjaki kliničnih strok (Slovensko združenje za preprečevanje samomora, Posvet), javnega zdravja, preventive in raziskovanja (NIJZ; Inštitut Andrej Marušič, Univerza na Primorskem), šolstva, kriminalistične policije, kot tudi osebe z lastno izkušnjo.
PO za preprečevanje samomora je za AN za obdobje 2025–2028 sprejel naslednje prednostne naloge:
- ozaveščanje splošne javnosti,
- izvajanje postvencijskih ukrepov v šolskem okolju (ukrepi po tem, ko se zgodi poskus samomora ali samomor),
- omejevanje fizične dostopnosti do sredstev za samomor,
- sodelovanje z novinarji za odgovorno poročanje o samomoru,
- prenova in nadgradnja spremljanja in beleženja podatkov o različnih oblikah samomorilnosti.
Več informacij o problematiki samomora, posameznih programih in aktivnostih najdete na NIJZ, na spletni svetovalnici To sem jaz in na spletni postaji Živ? Živ!«
Preberite še:
Onaplus
Vam je bil članek všeč? Podprite nas z naročnino in pridobite dostop do ekskluzivnih vsebin – že od 7,99 € na mesec.
