Pod vrbo žalujko
- 3.12.2016
- Piše: Natalija Kajtna, Ljubljana
Ob bregu Ljubljanice
pod košato vrbo žalujko
gospa srednjih let stoji.
Premišljuje, kaj vse se ji
zadnje čase godi.
V mladosti jo partner
malo pred porodom zapustil je,
odšel je v daljni svet.
Češ, da z njo ni mogoče živet.
Ostala z otrokom sta sama.
Sedaj pa ji cesta sina je vzela.
Ko tako v vodo strmi,
se ji zazdi, da v vodi
neka senca se prikaže ji,
ker voda rahlo valovi,
se ji zazdi, da senca v vodi
odkimava naj tega ne stori.
Stran od nje pa moški stoji,
ter v gospo strmi
in se mu zazdi,
da nekaj z njo vredu ni.
Počasi se za hrbet približa,
tiho zašepeta,
gospa ne storite tega.
Obrne se k njemu,
zagleda sivolasega moža,
ponuja ji obe roki od srca.
Počasi se oddaljita od kalne vode.
Vsak svojo zgodbo si povesta.
Zavijeta na kavo, jo spremi še do doma, ponudi ji pomoč, katere ne zavrne,
tako se spoprijateljita,
ter vsak svojo žalost skupaj trpita.
