20.12.2019

Petra Godeša: Zakaj bom božič letos preživela v džungli

Ko te sistem in birokracija izmučita do te mere, da raje kot lučke in mrzlično nakupovanje izbereš spanje med strupenimi živalmi in introspekcijo.

Leto 2019 je bilo naporno leto. Daleč od tega, da je bilo edino, prvo ali zadnje leto, polno izzivov, preprek in bolečin. Kot je zapisal že Nietzsche, živeti pomeni trpeti, česar nikakor ne gre zanikati.

Ampak.

Letos je bilo kot kaže posebno leto, kjer je mojo pot še večkrat kot ponavadi prekrižala birokracija. Kot nekdo, ki od študija naprej dela zase, torej skozi lastno podjetje, sem že dolgo navajena, da je v sistemu, v katerem živimo, pač tako, da stvari trajajo. Da je treba obrazce izpolniti večkrat, da ni dovolj, da podatke pošlješ eni instituciji, temveč raje trem. Vem, kako upravljati denar, računovodstvo, tehnologijo, marketing in še vrsto stvari, ki s pisanjem, ki je pravzaprav moja osnovna naloga, nimajo popolnoma nobene povezave. 

Pred kratkim sem s težkim srcem objela svoje ljube in jim s solzami v očeh obljubila, da se vrnem, ko se bom znova počutila kot človek. Kot oseba, ki ima nadzor nad svojim življenjem, zdravjem in občutki. 

Obvladam veliko stvari, vsak dan se naučim nekaj novega, venomer iščem nove poti, načine in možnosti, da bi si vsaj malo olajšala naloge in opravke, ki se dnevno zgrinjajo name. Vsak dan diham, se umirjam in meditiram, da se mi ne zmeša v tem svetu kaosa, ki se hrani z energijo ljudi, ki se trudijo delati dobro.

Ampak letos sem res utrujena. Od izkoriščanja ogabnega sistema, ki pije kri skupnosti in posameznikom, pod pretvezo, da tako mora biti. Od bojev s korporacijami, ki načrtno oblikujejo način delovanja, kjer posameznik nima več možnosti izbire, je le kamenček v mozaiku norosti, ki mu lahko nadenemo veliko imen, od kapitalizma do demokracije, za vsem se skriva ista ideologija, da je človek žrtev, ki se mora podrejati.

Preberite še: Petra Godeša: Kako ustaviti čas

Nikoli nisem verjela v idejo, da so moji telo, um in duša, vredni več ali manj od drugih, zato že celo življenje težko sprejemam pojasnilo, da tako pač je. Da je moja dolžnost, da preplačujem bančne usluge, čeprav v trenutku, ko dejansko potrebujem njihove storitve, praviloma nič ne dela, kot bi bilo treba, da ne morem do internetnega priključka, ker se je nekoč davno zgodila napaka v sistemu, da mi na letališču ne pustijo na letalo, brez da bi kupila povratno karto, ki je nočem. Da je moj privilegij, da lahko uporabljam naprave, ki tržijo osebne podatke, mene pa dnevno zasipajo z nadgradnjami, po katerih deluje še manj, kot prej. 

Ure in ure svojega časa namenjam klicem, ki ne dobijo odgovora, pišem sporočila, na katera dobivam generične replike, ali pa v živo komuniciram z apatičnimi zaposlenimi, ki imajo zvezane roke. Vedno je problem v sistemu, ki se ga ne da zaobiti in je napisan za tisti odstotek ljudi, ki se jim na račune stekajo ogromne količine denarja, čeprav ne delajo absolutno nič, in to od tistih, ki dejansko nekaj ustvarjamo. Vse te ure, ki jih porabim za borbo s sistemom, lahko odštejem od časa, ko se realno lotim svojega dela. Vse te ure gredo neposredno na moj račun, saj lahko le opazujem, kako mi odtekajo kreativnost, navdih in veselje do življenja. Da evrov niti ne omenjam.

Pred kratkim sem s težkim srcem objela svoje ljube in jim s solzami v očeh obljubila, da se vrnem, ko se bom znova počutila kot človek. Kot oseba, ki ima nadzor nad svojim življenjem, zdravjem in občutki, ker vem, da so in vedno bodo moja last. In si letos namesto praznikov, ki buhtijo od stresa, primerjanja in omamljanja, želim le še miru.

V resnici smo ljudje izredno preprosta bitja, vsi potrebujemo toplino, bližino, varnost in ljubezen, a vsakič znova nasedemo ideologiji, da do vsega tega nimamo pravice. Da so nad nami ljudje in institucije, ki jim nekaj dolgujemo. Svoj čas, dobro počutje, težko prigaran denar in odnose. 

Zato bom mesec dni preživela v gozdu, se pogovarjala z drevesi in indijanci, kričala v nebo in izbruhala vse sranje, ki mi ga je v treh desetletjih naložila zavožena družba. Da se spomnim, da smo družba v resnici mi sami. Da imamo moč, prav vsak med nami (brez izjeme!), da izberemo, kakšno življenje si pravzaprav želimo. V resnici smo ljudje izredno preprosta bitja, vsi potrebujemo toplino, bližino, varnost in ljubezen, a vsakič znova nasedemo ideologiji, da do vsega tega nimamo pravice. Da so nad nami ljudje in institucije, ki jim nekaj dolgujemo. Svoj čas, dobro počutje, težko prigaran denar in odnose, v katere kronično vlagamo premalo, saj nikoli nimamo časa drug za drugega, čeprav se vedno najdejo minute, ki jih lahko namenimo tej ali oni uradni ustanovi.

Vem, da je grdo preklinjati, ampak bom vseeno napisala: J***** se. Ne boste me ustavili, da znova najdem ravnotežje in ga razdelim med vse bližnje in tiste, ki si tega želijo. Še vedno verjamem, da lahko ustvarimo svet, v katerem se bomo vsi počutili dobro. Zato vsem vampirjem, ki iz mene želijo ustvariti svojo naslednjo večerjo, lahko z nasmehom na ustih rečem – ne bo vam uspelo. Čeprav ste me že tisočkrat zlomili, je moja notranjost še vedno celota, s katero razpolagam samo jaz.

Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij ONAPLUS.SI Logo

Zakaj imamo v uredništvu One radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE