Naj osvetlim s prirejeno zgodbo, saj se v Sloveniji vsi poznamo. Strnila bom več resničnih pripovedi, ki so mi dale misliti, kam vse vodi denarna blaginja, a se izgublja pristen partnerski odnos.
Gospa sredi tridesetih let se oglasi. Ima enega otroka, ki je začel obiskovati osnovno šolo. Z možem sta se zaljubila že v srednji šoli. Vedela je, da je iz bogate in izobražene družine, a tedaj jima ni bilo mar za morebitne socialne in premoženjske razlike. Vmes je odšel na študij v tujino ter sčasoma prevzel družinsko uspešno podjetje in ga zdaj tudi vodi. Čakala ga je vsa leta njegovega študija, je njen prvi moški, za katerega je seveda verjela, da je idealen. Tudi ko je imel izpade agresije zaradi poslovnih težav, ga je potrpežljivo poslušala in skušala tolažiti, a ji je že takrat znal v besu zabrusiti, da nima pojma in da je bolje, če je kar tiho. V zaljubljenosti se ni kaj prida ozirala na njegove ponižujoče opazke ter je menila, da se bo pomiril, če bo dobra in razumevajoča, in spet postal ves ljubeč in nežen.

On napreduje, ona nazaduje
V podjetju je napredoval, kopičile so se obveznosti in odgovornosti, napetost je prenašal tudi domov. Kupil je stanovanje, da sta imela svoj domek, a ji je pogosto znal očitati, da ni sposobna za nič. Takrat je imela svojo službo, delala magisterij in zanosila. Ko je bila na porodniški, jo je mož prepričal, naj ne gre več v službo, naj ostane doma in skrbi za otroka in zanj, saj je bil vedno manj doma, pa je želel, da je skuhano in pospravljeno, ko se vrne, kdaj tudi z daljših službenih potovanj. Njegov argument je bil, kdo bo šel po otroka v vrtec, če njega ni, ona pa bo tudi kdaj dlje v službi. Ni želel slišati za pomoč staršev ali da bi občasno najela varuško. Pa je ostala doma. Delala poslovno torej nič. Mož ji je dajal iz svojega žepa nekaj sto evrov, sicer pa je on vse plačeval. Kupil je tudi novo veliko hišo ter jo zaprl v zlato kletko. Zahteva namreč, da je vse sterilno, v piko pospravljeno, da se otrok ne sme ničesar dotikati ali biti razposajen, ker se to pač ne spodobi in lahko kaj umaže. No, to so njegove besede, nič ni pomagalo, če mu je razlagala, da je otrok živahen in radoveden. Potožila mi je, da je tako, kot bi morala imeti otroka nenehno na vrvi, ter da je stalno pozorna, da res ne bi bil kak piškot kje podrobljen, saj mož takoj znori in jo obtoži, da je nesposobna mama.




Poniževanje se stopnjuje
Ob vsem tem je postajal čedalje bolj verbalno žaljiv in omalovažujoč. Ves njen trud je dajal v nič, nikoli ni bilo nič dovolj v redu zanj, iskal je napake in vedno znal povedati, da on vse plačuje, torej bo vse točno tako, kot zahteva. Kaj torej navesti za protiargument, me je spraševala gospa.
Njena samozavest je bila ubita, nekoč zagotovo lepa ženska je pred mano sedela postarana in vdana v usodo, izčrpana in nesrečna. Ne zmore več biti zgolj »srečna gospodinja«, ki gre po otroka v šolo po pouku, ki ima celotno hišo popolnoma zdrgnjeno in svetlečo, ki venomer posluša, da je zanemarjena in da nikoli nič ne naredi zanj. Tudi ko je našla službo, jo je prepričal s sladkimi obljubami, naj ne gre, ker da jo ima rad in da ji bo vse želje izpolnil. Ja, res jo pelje dvakrat na leto na daljše potovanje, a kaj ko je tudi tam ves čas za računalnikom, ona pa spet sama z otrokom. Ko se vrnejo, je ponovno zaprta v zlati kletki.

On se noče ločiti
Kot vedno iščem rešitev za takšno situacijo. Prepričana sem, da ima tudi mož svojo definicijo njunega odnosa, ki ga pravzaprav že dolgo ni več. Kajti ko ni več spoštovanja, ni več zdrave podlage za približno delujoč in zadovoljiv odnos. Oba sta ujetnika. Ona se ne more ločiti, ker nima ničesar, tudi k staršem se ne more vrniti. Sploh pa ve, da ji otroka ne bi pustil, saj ji je že grozil, da si lahko privošči najboljše odvetnike in jo bodo uničili, in naj pozabi, da bi dobila skrbništvo. Sploh pa on ne sprejme niti misli na razhod, kaj šele ločitve, saj bi propadla skrbno negovana fasada njunega zakona, ko jima vsi zavidajo srečno in bogastva polno življenje.




Strah hromi
Vedno pravim, da res ne smemo soditi po zunanjosti ljudi ali njihovih navidezno srečnih odnosov, saj se za stenami pogosto skrivajo zelo boleče in tragične partnerske ter družinske zgodbe. Gospa je ustrahovana in sploh ne ve več, kdo je kot ženska, kaj si sploh želi in potrebuje, ubita je njena ženskost, saj je zgolj mama njegovemu otroku, kot ji večkrat očita. In venomer posluša, da bi mu morala biti hvaležna, ker jo je izvlekel iz revne družine, ter da ne zna ceniti vse njegove dobrote in velike hiše ter pravljičnih počitnic. Samoumevno se mu zdi, da ona skrbi za vse, kar se tiče gospodinjstva in otroka, celo plača ji za to, kot ji zna nasikano povedati.

Rešitev?
Zagotovo se zdaj sprašujete, kaj narediti v takšni zlati kletki, ko imaš materialno vse, a v resnici nimaš nič, kar bi bilo človeško dostojanstvenega. Oropana je osnovne pravice, da svobodno odloča o sebi. No, seveda načeloma lahko, a je ujetnica njegove manipulacije, obljub, hiše, denarja in otroka. Dokler se ne bo okrepila v zavedanju, da zmore v sebi najti tisto, kar jo dovolj motivira, da začne spreminjati in razdirati svojo kletko, ne bo sprememb. Otrok bo odrasel v temačnem in brezčustvenem partnerskem odnosu, polnem verbalnega agresivnega vedenja očeta do mame, ne bo vedel, kaj je sočutje. Žal se takšni odnosi prenašajo na potomce.
Seveda sta oba igralca na odru vsak svoje drame ter se povezujeta v patološki in tudi materialni odvisnosti. Ne vem, kako se bo zlata kletka razbila in kaj bo naša gospa naredila, saj so pred njo izjemno pomembni, a težki koraki oziroma odločitve. Vsekakor pa vam polagam na srce, da se vprašate, kaj vse ste pripravljeni narediti za lastno integriteto in kje ste pustili, da jo je »ugrabil« kdo drug, ne zgolj partner.