Zakaj se zveze začnejo krhati, ko eden od partnerjev osebnostno ali karierno "zraste"
Na začetku zveze sta si obljubila, da bosta drug drugemu največja opora. Potem pa je eden od vaju napredoval v službi, začel obiskovati terapijo, našel novo življenjsko strast ali preprosto dozorel. Namesto veselja se je med vama neopazno naselila napetost, ki je nista znala pojasniti. Ne zato, ker bi se nehala imeti rada, ampak ker se je nekaj med vama spremenilo.
O tem za Psychology Today pišeta ameriška strokovnjaka za partnerske odnose, klinični psiholog in psihoanalitik dr. Mark B. Borg ml. ter psihoterapevtka Haruna Miyamoto-Borg, ki sta partnerja tudi zasebno. Kot pojasnjujeta, številni pari zmotno verjamejo, da se zveze začnejo krhati takrat, ko partnerja obstaneta na mestu. V resnici pa lahko enako močno napetost povzroči tudi osebna ali karierna rast enega od partnerjev, in to še posebej, če se odnos nanjo ne zna prilagoditi.
Sprememba enega partnerja ni nikoli samo enostranska
Predstavljajte si par, ki že leta živi mirno in usklajeno življenje. Dobro se poznata, poznata navade drug drugega in njun vsakdan ima prijeten ritem. Nato eden od partnerjev dobi priložnost, ki mu spremeni življenjsko perspektivo. Nova služba, pomemben projekt, dodatno izobraževanje ali celo terapija odprejo nova poznanstva, nove ambicije in drugačen pogled na prihodnost.
Drugi partner ga pri tem iskreno podpira. Veseli se njegovih uspehov in mu želi vse dobro. Toda sčasoma začne opažati občutek, ki ga težko ubesedi. Ne gre za ljubosumje. Tudi ne za nezaupanje. Nekje globoko se začne spraševati, ali je v partnerjevem novem svetu zanjo ali zanj sploh še enako mesto kot nekoč.
Težava ni partnerjeva rast, ampak občutek izgubljenosti
Po besedah strokovnjakov osebna rast sama po sebi skoraj nikoli ni razlog za težave v odnosu. Zaplet nastane, ker partnerja isti dogodek doživljata povsem različno. Za enega sprememba pomeni novo priložnost, navdušenje in razvoj. Za drugega pa lahko pomeni negotovost, izgubo ustaljenega ritma in strah, da počasi izginja iz partnerjeve prihodnosti.
Prav zato se številni pari začnejo prepirati o povsem vsakdanjih stvareh, o urnikih, službenih obveznostih ali prostem času. V resnici pa se pod temi očitki skriva nekaj veliko globljega: vprašanje, ali še vedno gradita skupno prihodnost ali pa eden od njiju že ustvarja življenje, v katerega naj bi se drugi le še vklopil in prilagodil partnerjevim ciljem.
PREBERITE ŠE -> Mož ne prenese, da službo nosim domov (Milena svetuje)
Ko strah začne govoriti namesto nas
Dr. Mark B. Borg ml. in Haruna Miyamoto-Borg opozarjata, da se v takšnih scenarijih negotovost le redko pokaže v svoji pravi obliki. Namesto da bi partner priznal: »Bojim se, da te izgubljam,« začne pogosteje kritizirati, dvomiti o partnerjevih odločitvah ali se pritoževati nad novimi obveznostmi. Drugi partner pa te pripombe razume kot nerazumevanje ali pomanjkanje podpore.
Tako se oba znajdeta v začaranem krogu. Eden se počuti zapostavljenega, drugi nerazumljenega, čeprav si v resnici želita isto: ohraniti odnos.
Čas je za iskren pogovor
Po mnenju ameriškega terapevtskega para je prvi korak k rešitvi ta, da partnerja prenehata razpravljati zgolj o zunanjih okoliščinah in se začneta pogovarjati o občutkih, ki se skrivajo za njimi. Strah pred izgubo bližine ni znak šibkosti, pravita, ampak povsem razumljiv odziv na velike življenjske spremembe. A težave nastopijo, ko naš strah ostane neizrečen.
Prav tako je pomembno, da si oba priznata svoj del odgovornosti. Eden lahko ugotovi, da je partnerja nehote začel postavljati pred dejstvo, namesto da bi ga vključeval v svoje odločitve. Drugi pa lahko spozna, da se je njegov strah začel izražati kot kritika ali umikanje.
Ni nujno, da se rast in ljubezen v odnosih izključujeta
Ko se partnerja začneta odkrito pogovarjati o svojih pričakovanjih, se spremeni tudi njun pogled na odnos. Če se jima je sprva zdelo, da bosta morala izbrati med osebno rastjo ali partnersko zvezo, lahko preko iskrene komunikacije ugotovita, da je v odnosu mogoče uspešno imeti oboje. Samo vprašanje morata nekoliko spremeniti.
Namesto, da drug drugega postavita pred dejstvo »nočem, da se spreminjaš, ker lahko to ogrozi najino ljubezen«, se raje vprašajta: »Kako lahko zaščitiva oboje, najin odnos in individualno rast vsakega od naju?«
To je mogoče doseči na zelo preproste načine. Denimo tako, da se več pogovarjata o prihodnosti, da pokažeta več zanimanja za nove cilje drug drugega, in da v vajin vsakdan uvedeta več skupnih ritualov, da se ne bo vse vrtelo samo okoli novih obveznosti. Dogovorita se, da bosta med skupno večerjo oba odložila telefone in se posvetila samo drug drugemu, ali pa si vsako soboto rezervirajta za skupno aktivnost, ki vaju bo povezala.
Kot poudarjata dr. Mark B. Borg ml. in Haruna Miyamoto-Borg, se velike spremembe v odnosih večinoma ne zgodijo zaradi ene same odločitve para, temveč zaradi drobnih navad, ki partnerja bodisi povezujejo bodisi oddaljujejo.
PREBERITE ŠE -> Ljubezen ni dovolj: terapevtka razkriva, zakaj nekateri pari kljub čustvom ne morejo ostati skupaj
Zdrave zveze se spreminjajo, ne stagnirajo
Čeprav veliko parov verjame, da so najtrdnejše zveze tiste, v katerih se nič bistvenega ne spremeni, je resnica ravno nasprotna, izpostavljata ameriška strokovnjaka. »Osebna rast pogosto spremeni naše navade, prednostne naloge, prijateljstva in predstavo o prihodnosti. Če se partnerja o teh spremembah ne pogovarjata, lahko tudi v ljubečem odnosu neopazno vznikne negotovost,« opozarjata dr. Mark B. Borg ml. in Haruna Miyamoto-Borg.
Ob tem pa dodajata še eno pomembno stvar: »Zdravih odnosov ne gradimo tako, da se upiramo spremembam. Krepijo se takrat, ko se partnerja sprememb lotevata z zaupanjem, radovednostjo, sodelovanjem in pripravljenostjo, da popravita razpoke, kadar med njima nastane nepričakovana razdalja.« Morda torej največji preizkus zveze ni vprašanje, ali se bosta spremenila, temveč, ali bosta zmogla rasti skupaj.
Preberite še:
Onaplus
Vam je bil članek všeč? Podprite nas z naročnino in pridobite dostop do ekskluzivnih vsebin – že od 7,99 € na mesec.
