Živiva s taščo, mož je na koncu z živci

Z možem se vsak dan prepirava za nesmiselne stvari. Odkar je zgubil službo, je še slabše. Ne znava se več normalno pogovarjati, samo še kričiva drug na drugega. Živčna sem in napeta. Nimam več potrpljenja. Ko grem v službo, se spočijem. On ostane doma in čuva mlajšega sina, starejši je v prvem razredu. Živimo s taščo. Trudila sva se, da pridemo do svojega stanovanja. Zdaj je vse padlo v vodo in ne vem, kdaj bova lahko nadaljevala. Še sreča, da imam vsaj jaz še kar varno zaposlitev in z mojo plačo pokrijemo najnujnejše stroške. Tako se vsaj za silo še sami preživimo in nismo odvisni od tašče. Vem, da nam hoče dobro, a me živcirajo njene stalne pripombe in nasveti. Mož je z živci še bolj na koncu in nad otrokoma vzroji za vsako figo. Govorim mu, naj ne stresa svoje jeze nad njima, a nič ne zaleže. Pravi, da je tak zato, ker že leto dni išče službo, a je ne dobi. Mlajši sin se skoraj vsako noč polula v posteljo, čeprav je bil že več kot pol leta suh. Nerodno mi je to povedati zdravnici. Počutim se tako nemočno. Nič ne morem spremeniti. Vem, da mi ne morete pomagati, mi je pa malo lažje zdaj, ko sem vam napisala teh nekaj vrstic.

Res je tako, kot pravite. Pomoči, kakršno bi potrebovali, vam ne morem dati, če si še tako želim. Besede so premalo za vse tiste, ki so tako kot vaš mož, izgubili zaposlitev. Ob množici takih primerov, kot je vaš, se tudi sama počutim nemočno in si lahko le predstavljam, kako težko je šele vam in vsem tistim, kjer sta ostala brez zaposlitve oba partnerja. Vaš mož lahko naredi le to, da zavzeto išče zaposlitev in da v danih razmerah poprime tudi za vsako priložnostno delo. Če vas prav razumem, to tudi počne. Njegova brezposelnost je res temeljni problem vaše družine, vendar mislim, da bi kljub temu lahko, vsaj nekoliko, izboljšala odnos. Zavedajta se, da sta največji žrtvi krize in napetosti med vama, vajina otroka. Skupni imenovalec vseh otrok, ki se jim to dogaja, je čustvena stiska. Vsak dan poslušata vajine prepire in kričanje, prenašata očetove nenadne izbruhe jeze. Čutita, da je nekaj močno narobe, čeprav še ne razumeta, kaj se dogaja, še manj pa bi lahko razumela očetovo vedenje pa tudi vaše, kadar kričita drug na drugega. Oba otroka sta v stiski, pri mlajšem se to kaže s tem, da spet moči posteljo, starejši pa kljub temu, da ne kaže posebnih znakov, zato nič manj ne trpi. Oba sta, ob tem kar se dogaja, prikrajšana za občutek varnosti v družini, ki ga otrokom lahko dajo le starši. Varnost je temeljna otrokova potreba že ob rojstvu in mu zagotavlja preživetje. Kako naj se vajina otroka čutita varna ob vajinem prepiranju? Rada imata oba starša in oba tudi potrebujeta. Zdaj pa ju je strah in ne razumeta, zakaj se vidva vedeta tako sovražno drug do drugega. Strah ju je tudi očetove jeze in udarcev. Vedno znova dobivata sporočila, da nista v redu, da nista dovolj dobra, da bi ju oče imel rad. Vprašajte se, s kakšnim zavedanjem o sebi bosta odraščala.

Razumem, da vam je vsem težko. Vem, kaj pomeni za moškega in družinskega očeta, če izgubi delo. Počuti se nesposobnega, nevrednega, sesuje se mu pomemben del njegove osebne eksistence. Posledice so lahko zelo hude. Kljub vsemu pa mislim, da je prav v krizni situaciji, kot je vaša, še kako pomembno, da sta partnerja povezana in dajeta oporo drug drugemu. Saj to je vendar eden od smislov skupnega življenja v družini. V moških je globoko zakoreninjeno mišljenje, da so oni tisti, ki naj bi bolj poskrbeli za materialno preskrbljenost družine, in prav zato jih izguba dela še toliko bolj prizadene. Ob tem se radi zaprejo vase in se čustveno oddaljijo od partnerice. Napetost med njima narašča, stopnja tolerance se manjša in potem ni več daleč do odnosov, kot so zagospodarili med vama. Tarča, vseh frustracij, nezadovoljstva in nakopičene jeze so pogosto prav otroci, tako kot v vajinem primeru.

Zato je nujno, da se poskusite približati možu v njegovi bolečini in mu pomagati, da se vam bo odprl in izrazil vse tisto, kar ga teži in boli. Prisluhnita drug drugemu. Še tako težko breme je lažje, če nas bližnji razume in nam ga pomaga nositi. Povejte mu, da ga imate radi ne glede na to, kar se mu je zgodilo, in razložite mu, zakaj je tako zelo pomembno, da se spet zbližata in uredita odnos. Le tako se bosta otroka spet čutila varna in ljubljena. Ne glede na še tako težek položaj, ki je posledica vzrokov, na katere posameznik nima vpliva, lahko skrbimo in izboljšamo odnose s svojimi bližnjimi. Žal se ljudje tega premalo zavedamo.