Živimo v hiši moževih staršev, skrbimo za stroške, a nas še vedno obravnavata kot tujce

Spadam med tiste nesrečne snahe, ki poskušajo na vse mogoče načine ustreči tašči, a brez uspeha. To, da me ni sprejela, sem začutila že prvič, ko me je mož pripeljal k hiši. Z možem sva se s tremi otroki skoraj devet let stis­kala v dvosobnem najemniškem stanovanju. Šele na prigovarjanje njegovih sester sta tast in tašča privolila, da se vseliva v mansardo. Naj povem, da je hiša ogromna, z več kot 500 kvadrati, a se prostori bolj kot ne uporabljajo za skladišče. Lani je najstarejši postal sred­nješolec. Lepo sva prosila, ali mu odstopita eno od sob, a je nastal takšen špetir, da sva se z možem takoj umaknila korak nazaj. Govorice, da ju hočeva izriniti iz hiše, je tašča raznesla tudi po vasi.

Naj povem, da so najini otroci pridni, zelo glasbeno nadarjeni, na srečo se, ko doma vadijo, ne sliši v pritličje. Tašča in tast, četudi ju povabimo, se ne udeležujeta nastopov. Njima je pomembno to, da imamo urejen vrt, da so rože po okenskih policah, pa da je okoli hiše vse pospravljeno. (To je moževa obveznost.) Sama skrbiva za plačilo stroškov, žal pa nama ne dovolijo, da bi namestili sončno elektrarno, čeprav je lega hiše takšna, da bi imeli od nje veliko koristi.

Anita

Odgovarja Milena Miklavčič

Ob vašem pismu sem se spomnila na zgodbo, ob kateri človek ne ve, ali bi se smejal ali jokal. Bil je čas maturantskih plesov in vnukinja je prosila babico, ali ji za to priložnost posodi svojo ikonično obleko iz petdesetih let. A jo je babica vsa ogorčena zavrnila z besedami, da jo bo še kdaj sama nosila, čeprav ji je bila za najmanj tri ali celo štiri številke premajhna. Skratka, če so – in kaže, da so – tudi moževi starši pretirano, že malo bolestno, navezani na stvari (nepremičnine), potem jih bo težko spremeniti.

Marsikateri mladi zakonci se v dobri veri preselijo k staršem, ker računajo, da bodo skupaj lažje preživeli: manj stroškov, več prostora, pomoč pri otrocih, občutek varnosti. V teoriji se medgeneracijsko sobivanje sliši skoraj idealno. V praksi pa se pogosto izkaže, da je težko živeti pod isto streho zaradi napetih odnosov, nezdružljivih značajev in največkrat že prav otročjih zamer. Pri tem sploh ni nujno, da so starejši ljudje hudobni. Pogosto so predvsem trmasti, navezani na svoje navade in zelo občutljivi na vse, kar razumejo kot nedovoljen poseg v svoj teritorij. 

PREBERITE ŠE -> Ko moža ni doma, si me tast in tašča na polno privoščita 

Hiša zanje ni samo nepremičnina, predstavlja jim življenje, garanje in odpovedovanje. Leta, ko so vstajali ob petih zjutraj, gradili, varčevali, nosili cement, jemali kredite, hote pozabljali na dopust, so pustila posledice. Zato jo celo pred lastnimi otroki »branijo« tako, kot bi na okopih branili sebe.

Ko se priselijo mladi, se začne prebujati strah: »Zdaj nas bodo odrinili in ne bomo več mogli odločati.« Tega sicer ne povedo naravnost, temveč z očitki, sitnarjenjem, nesmiselnimi prepovedmi in užaljenost­jo zaradi najmanjših neumnosti. Tudi v zgodbi o sobi za vnuka gre v resnici za nekaj povsem drugega: za strašljiv občutek, da se hiša počasi seli v vaše roke.

V manjših krajih, kjer se ljudje poznajo med seboj, se zato še toliko hitreje širijo govorice: »Bojte se mladih, radi bi vas izrinili iz hiše!« 

Ob tem pa moram povedati še nekaj, kar ni prijetno slišati: starejši lahko v mlajših vidijo nekakšne vsiljivce, četudi so to njihovi lastni otroci. Zakaj? Ker mladi prinesejo spremembe, drugačen način živ­ljenja in nove prioritete. Ko ste jim omenili sončno elektrarno, je bilo to enako, kot bi vzeli macolo in začeli rušiti njihov utečeni in zacementirani red. Sprejeti pomoč pri plačevanju večine stroškov, to ja, a odvzeti občutek nadzora? To pa ne!

Medgeneracijsko sobivanje je zato mogoče samo tam, kjer obstajajo jasne meje in medsebojno spoštovanje. Ne samo spoštovanje mladih do starejših, o katerem se ogromno govori, ampak tudi spoštovanje starejših do mladih. Starejši pričakujejo hvaležnost skoraj za vsako malenkost, pri tem pa pozabljajo, da mlada družina ni več otrok, ki mora brezpogojno ubogati. Tudi snaha ni nebodijetreba služkinja, temveč odrasla oseba, ki si zasluži spoštovanje. 

PREBERITE ŠE -> Tašča zastruplja najin odnos, nadzirala je že svojega moža, zdaj hoče še sina 

Iskreno mi je žal, da vas tašča ni sprejela tako, kot bi vas morala. Vaša bolečina je razumljiva tudi zato, ker se še naprej trudite, da bi stalili led okoli njenega srca. Še otroci so žal zelo hitro začutili, da pri babici niso zaželeni. Sploh po kakšnem nastopu, ko sedi v dvorani vsa vas, le starih staršev ni med njimi. Žalostno. Po drugi strani ne smete pričakovati, da se bodo starejši spremenili. Če je bila tašča hladna že ob prvem srečanju, potem je to del njenega značaja, lahko tudi pomeni, da topline ne zna pokazati ali pa je prepričana, da bi, če bi jo, izgubila avtoriteto. Hipotetično je zato mogoče, da vas ne sovraži, razen, seveda, če vam tega ni sama povedala.

Na vašem mestu se ne bi več trudila, vsaj ne na viden način, za taš­čino pozornost in ljubezen. To ne pomeni, da jo ignorirate, pomeni pa, da nehate živeti v stalnem pričakovanju, da vas bo nekoč objela in vam rekla kaj lepega. Zaradi preveč pričakovanj lahko brez potrebe postanete utrujeni in zagrenjeni. Pomembnejše je, da sta z možem še naprej povezana tako kot do zdaj. Nepotrebna pričakovanja lahko začnejo razjedati tudi vajine odnose. Mož bi se lahko začel pred vami umikati, ker mu to, da je med kladivom in nakovalom, ne bo všeč. 

Napisali ste, da bo hiša nekoč moževa, a do takrat je še daleč, saj so se njegovi starši upokojili šele pred nekaj leti. Morda bi bilo dobro (če imata za to možnosti), da začneta razmišljati o lastnem domu. Človek, ki živi v hiši, v kateri se ves čas počuti kot nepovabljen in nezaželen gost, prej ali slej izgubi občutek doma. Nobena nepremičnina, pa četudi ima petsto kvadratov, ni vredna toliko kot mir v srcu.

Žal ste o možu, razen da je najboljši na svetu, napisali premalo. Ker če bi bilo to res, bi ukrepal že prvi dan, ko je videl, da se mama neprimerno obnaša. V zakonu je pač tako, da je družina na prvem mestu, sledi vesolje, nakar pridejo na vrsto starši. Če bi se z mamo odločno pogovoril, bi trikrat premislila, preden bi okoli sebe trosila led in hlad. Imeti rad lastnega otroka hkrati pomeni imeti iz vsega srca rad tudi njegovo družino! Pika.