Žena mi očita, da se ne znam pogovarjati (odgovarja Izidor Gašperlin)

Z ženo sva skupaj že desetletje in zadnje čase se mi zdi, da so najini pogovori postali pravo bojišče, kjer se nikoli ne počutim kot zmagovalec. Po naravi je zelo odprta, čustvena in nima nobenih težav s tem, da takoj pove vse, kar ji leži na duši, medtem ko sem sam bolj zadržan tip človeka. Rad imam svoj mir in potrebujem čas, da stvari v miru premislim, preden jih ubesedim. Žena mi nenehno očita, da sem čustveno zaprt, da mora iz mene vleči vsako besedo in da najin odnos zaradi moje domnevne hladnosti stagnira. Pravi, da si morava v imenu iskrenosti povedati in deliti prav vse, jaz pa se ob tem počutim izjemno neprijetno in napadenega. Zdi se mi, da mi krati pravico do mojega notranjega intimnega sveta, ki ga ne želim deliti z nikomer, niti z njo, saj je to moj varni pristan.

Poleg tega me močno moti, da vsakič, ko se želi pogovarjati o resnih temah, to stori takrat, ko sem najbolj utrujen ali sredi pomembnega dela, zato se še dodatno zaprem vase. Pogosto mi očita, da se ona zna pogovarjati, jaz pa ne, in da je njen način edini pravi za srečno zvezo. Ali je z mano res kaj narobe, ker želim nekatere stvari zadržati zase? Kje je meja med zdravo iskrenostjo in vsiljivostjo v partnerstvu? Kako naj sploh vodiva dialog, če se vsakič konča z mojim umikom, ona pa to razume kot pomanjkanje ljubezni?

Klemen

Odgovarja Izidor Gašperlin, svetovalec in terapevt

V vašem vprašanju se skriva precej razširjeno zmotno prepričanje, da imajo ženske bistveno manj težav s čustvovanjem oziroma izražanjem čustev kot moški. Ženska, ki jih nekontrolirano izraža in jih, kot pravite, »bruha iz sebe«, ima z njimi prav toliko težav kot zadržan in hladen moški. Čustva je namreč treba znati predvsem upravljati, kar še posebej velja za partnerski odnos. Neustrezno izražanje čustev lahko povzroči celo več škode od najhujše zadržanosti.

Ženska, ki iz svojega moškega na silo vleče misli in občutke, postaja v tistem trenutku vsaj vsiljiva, če že ne kaj več. Ključno vprašanje pri vsem tem je: kdo sploh postavlja mero, koliko čustvene odzivnosti je v odnosu ravno prav? Najprej si to mejo postavlja vsak zase, par pa šele nato skupaj išče tisto skupno točko, ki obema ustreza. Ko partnerica vsiljuje svojo mero, je to prav tako napačno, kot če bi vi njo silili v molk.

Vsak posameznik ima neodtujljivo pravico, da čustvuje, kot mu ustreza, in čustvena odzivnost po meri drugega nam v odnosu preprosto ne pripada. Še manj imamo pravico to od partnerja zahtevati ali biti zaradi tega užaljeni. Kot tako rekoč vsega se tudi čustvovanja naučimo v zgodnjih letih in pri tem kakšnih silnih sprememb v odraslosti ni pričakovati.

Zato s pritiski ne boste dosegli absolutno ničesar, saj se ljudje ne spreminjamo toliko, kot bi si morda želeli. Vsak ima pravico do svojega notranjega intimnega sveta, kroga, v katerega nihče nima vstopa. Kar se dogaja v tem krogu, je izključno stvar posameznika in drugim o tem povemo samo tisto, kar nam ustreza. Če takšen pogled na zasebnost oba sprejmeta, se iz odnosa sprosti ogromna količina nepotrebnega pritiska in pričakovanj.

Besede, kot sta »popolna iskrenost«, običajno kažejo na vzdrževanje iluzij ali nerealno visokih standardov. Kdor trdi, da je v odnosu popolnoma iskren, laže sebi in drugim. V partnerstvu je bistveno bolj pomembno, da preverita, ali imata vsaj podobne standarde in pričakovanja glede poštenosti. Če se v temeljnih vrednotah preveč razlikujeta, verjetno nima smisla siliti v odnos, v katerem bo ves čas škripalo. V komunikaciji pa delata najpogostejšo napako: izbirata napačen kraj in čas. Dober pogovor je tisti, ki par dejansko pelje v želeno smer, ne pa tisti, ki ustreza nekakšni teoretični šabloni o tem, kako naj bi se par pogovarjal.

Ženska, ki se resnično zna pogovarjati, bi se morala tudi znati prilagoditi moškemu, ki se morda ne zna odpreti na njen način. Pomaga zavedanje, da tisti, ki se ne zna pogovarjati, za to ni prav nič kriv – morda ga tega preprosto nihče ni naučil. Očitati partnerju, da se ne zna pogovarjati, ker se ne pogovarja na naš »pravilni« način, je popolnoma zgrešeno in arogantno. Od partnerja lahko pričakujemo le, da pokaže iskreno željo za pogovor in si zanj dejansko vzame čas. Ko mu začnemo vsiljevati svoje teme in načine pogovora ob neprimernih urah, smo krepko presegli svoja pooblastila. Svetujem vam, da vztrajate pri svoji pravici do notranjega miru, a hkrati aktivno pokažete pripravljenost na pogovor takrat, ko bosta za to oba pripravljena in sproščena. Partnerstvo namreč ni prostor za nenehno prilagajanje drug drugemu, temveč za spoštovanje razlik, ki par delajo edinstven.