Želim si, da bi starši spoznali mojo šestletnico

Spoštovani, prepričana sem, da se boste strinjali z menoj, da so redke družine, ki ne bi imele kakšnega črnega račka. Tudi jaz sem takšna! Bila sem nemogoča najstnica, pol leta pred maturo sem šoli obrnila hrbet, saj sem postala spremljevalni vokal v bendu. Sledila so leta, ko sem poskusila marsikaj, tudi poročeni moški mi niso ušli. Zaradi sramote, ki sem jo nakopala domačim, pri njih nimam več vstopa. Potem sem spoznala (spet!) poročenega moškega in spodbudil me je, da sem maturirala in začela študirati. Pri petintridesetih sem zanosila (z drugim) in rodila hčerko. Moje življenje se je z njenim prihodom popolnoma spremenilo. Spoznanje, da mi je biti mama pisano na kožo, me ne le razveseljuje, tudi neizmerno čudi. Moj mali zaklad je star šest let, rada bi, da spozna moje starše in bratovo družino, a nekako ne gre, ker so njihove zamere tako čustvene in močne, da bi raje naredili ne vem kaj, kot da bi me ponovno sprejeli medse. Če bi mi o takšnem sovraštvu pripovedovali drugi, bi rekla, da pretiravajo, ker pa se tiče mene, mi je lahko le hudo.

Maja

Odgovarja Milena Miklavčič

Ko sem prebrala vaše pismo, mi je najprej padlo v oči, da svojih zgrešenih korakov iz časa odraščanja pa vse do danes ne olepšujete. Morda ste celo bolj kritični, kot bi bilo treba. Kdo drug bi se ob zgodbah, ki ste jih vpletli v svoje pismo, mogoče res »pokrižal«, kot ste zapisali, zame pa so pomembno sporočilo o tem, kolikokrat moramo pasti, da lahko končno odrastemo. Človek, ki si zna priznati, da ni bil vedno v ponos ne sebi ne drugim, je s tem naredil velik korak, hkrati pa je vreden vsega spoštovanja.

Drži, skoraj v vsaki družini se najde kdo, ki uide izpod nadzora. Eden prezgodaj zapusti šolo, drugi se zaplete z napačnimi ljudmi, tretji pije, četrti beži od doma, peti se zaljubi v napačnega človeka, eni so preglasni, drugi pretihi, tretjim se ne ljubi učiti, četrti niso dovolj ubogljivi ... Razlogov, da otrok postane črna ovca, je nešteto, lahko pa kakšnega na repu prinese tudi maček.

Živimo v svetu, ki pričakuje, da je naše življenje bolj kot ne popolno. Pred desetletji so ob črnih ovcah pogosto govorili: »Bo že prišel k pameti. Če se ne bo učil, bo pa ceste pometal. Kakor si bo postlal, tako bo ležal.« Seveda so poznali prepire in nesoglasja, a da bi ravnali tako kruto, brez trohice usmiljenja, kot pri vas? Redkokdaj.

Na vprašanje, zakaj je danes drugače, boste, če ste vsaj malo radovedni, našli nešteto odgovorov. Težko bi rekla, da so vaši starši brez srca, so pa zelo zamerljivi in veliko dajo na čast, ki ji jaz rečem puhla čast. Takšni starši ne trpijo toliko zaradi nemogočih otrok, ampak bolj zaradi sebe. Sprašujejo se, kje so zgrešili, kaj bodo rekli sosedje in sorodniki. Obtožujejo vse, samo sebe ne, kadar gre kaj narobe. Žal pa se ne zavedajo, da otrok ni škart roba, ki jo vrneš v trgovino, če ni po njihovih pričakovanjih. Prav tako otrok ni zgrešen projekt, ki ga po potrebi z levo roko zavržeš. Lahko neštetokrat pade, lahko zamoči in razočara, lahko počne stvari, ob katerih se staršem trga srce, a je še zmeraj naš. Sploh če se po padcih želi vrniti v naš objem bolj zrel in odgovoren. Takrat bi se moralo najti v srcih staršev vsaj toliko prostora, da mu prisluhnejo.

PREBERITE ŠE -> Hudo mi je za babi, razen mene je nihče od sorodnikov ne obišče več

Kaj storiti, da z njimi ponovno navežete stike? Mehka varianta bi bila, da jim napišete pismo, v katerem jim poveste tri stvari: da veste, da ste jih prizadeli, da vam je za to žal, a da si želite, da vaša hčerka spozna svoje stare starše. Na vsak način bi se morali pri pisanju izogniti posrednim očitkom, češ, nočem, da hčerka plačuje račune, ki niso njeni. A če dobro premislite, je malo verjetnosti, da bi pismo sploh prebrali.

Na vašem mestu bi sedla v avto in se skupaj s hčerko odpeljala na obisk. Spet dopuščam možnost, da ne bo vse potekalo, kot bi si želeli, a računam, da se bodo zaradi presenečenja, ki ga bodo doživeli, ko vaju bodo zagledali na pragu, težko dovolj hitro zbrali, da bi se burno odzvali. Življenjske izkušnje nas učijo, da veliko lažje zmerjamo in se jezimo z varne razdalje. Bom navedla samo en primer: večina teh, ki vulgarno kokodakajo po družbenih omrežjih, bi bilo v realnem življenju, ko bi se srečali s svojim nasprotnikom, pohlevnih kot miške! Se strinjate?

Če razmišljam kot mama, bi se ob pogledu na vnukinjo, ki bi jo videla prvič v življenju, stopila od sreče in ganjenosti. Vnuki imajo čudežno moč. Včasih že s svojo prisotnostjo preskočijo razdalje, ki so se pred tem zdele misija nemogoče. Morda bodo že v trenutku, ko bodo deklico uzrli, spoznali, da življenje ni samo neskončen seznam zamer, ampak tudi priložnost, da drug drugemu odpustimo, kar se zdi neodpustljivo.

Teoretično se seveda lahko zgodi, da se bo obisk sfižil, da boste jokali in se spraševali, zakaj, za vraga, sem poslušala Mileno. A če ne boste poskusili, ne boste vedeli. Če se zgodi najhujši scenarij, vam predlagam, da postavite dokončno piko ter se sprijaznite, da obstajajo starši, ki niso vredni svojega imena. Zakaj bi se trudili zanje?

PREBERITE ŠE ->  Živimo v hiši moževih staršev, skrbimo za stroške, a nas še vedno obravnavata kot tujce

Prosila pa bi vas, da se pred njimi ne ponižujete niti ne prosjačite za drobtine. Tudi vi ste morali zato, da ste danes takšni, kot ste, plačati visoko ceno.

Nikoli ne pozabite: ste mama deklice, ki vam pomeni vse na svetu. Ona je vaše največje ogledalo, saj v njej ne vidite le svoje preteklosti, temveč tudi sedanjost in prihodnost. Učite jo ljubezni, pa tudi odpuščanja. Brez enega in drugega smo lahko v trenutkih, ko ne gre vse, kot bi moralo, obupno ranljivi.