Zaradi tesnobe sem se odrekla napredovanju (odgovarja: Tjaša M. Kos)

Pozdravljeni,

pišem vam, ker sem precej prestrašena in obupana. Stara sem 35 let, imam dobro službo, dva otroka in urejeno življenje. V službi sem sposobna in uspešna. Imajo me za dobro organizatorko, za svoje delo dobivam priznanja in to mi veliko pomeni. Začelo se je dogajati, da dobivam vse več nalog, pri katerih moram svoje delo predstaviti vodilnim. Tukaj pa me zmanjka. Ko moram predstaviti projekt, voditi sestanek ali povedati svoje mnenje pred vodstvom, me zgrabi strah. Srce mi razbija, zalije me rdečica, glas se mi trese, v glavi imam praznino.

Zato se raje umaknem. Če se le da, se takšnim situacijam poskušam izogniti. Tako tudi nisem kandidirala za napredovanje, čeprav so me sodelavci spodbujali, sama pa sem si ga želela. Vem, da bi zmogla, a si nisem upala. Podobno se mi je začelo dogajati doma. Na rojstnih dnevih ali družinskih srečanjih sem napeta. Namesto da bi se zabavala in se sproščeno družila, ves čas razmišljam, kako izpadem.

Rada bi bila sproščena mama, a sem stalno napeta in na preži. Občutek imam, kot da živim pod nekakšnim pokrovom, kot da obstaja nevidna ovira, ki mi preprečuje, da bi polno zadihala. Brskala sem po internetu in sprašujem se, ali gre pri meni za socialno anksioznost. Ali se tega pri svojih letih sploh še lahko znebim?

Tina

Odgovarja Tjaša M. Kos, psihologinja, doktorica psihoterapevtske znanosti

Draga Tina,

težave, ki jih opisujete, težijo marsikoga. Upam, da bova s tem pismom lahko pomagali še komu in odprli vrata za razmišljanje, da nam ni treba ostati ujetniki naših notranjih spon. Takšna negotovost pogosto prizadene prav najbolj sposobne, vestne, skrbne, prizadevne osebe z visokimi notranjimi merili. Bolj ko vam je mar, bolj vas je strah, da bi vam spodletelo.

Vaši opisi bi res lahko ustrezali socialni anksioznosti, vendar je samodiagnosticiranje nesmiselno, še posebno iz informacij z interneta. Naši možgani namreč delujejo na način avtopilota. To, v kar jih usmerjamo, bo v nas raslo. Pripisovanje diagnoz ima lahko tudi zelo negativne učinke. Po eni strani diagnoza da človeku neke vrste »varnost«, razlago, kaj se mu dogaja. Po drugi strani pa se z vpisovanjem v neko kategorijo opredelimo tudi za kup drugih stvari, ki se s to kategorijo povezujejo in morda niso naša težava.

PREBERITE ŠE -> Navzven je vse lepo, a v sebi čutim praznino (odgovarja: Tjaša M. Kos)

Da bi se po življenjskih preizkušnjah pobrali in uspešno (za)živeli, se raje osredotočite na to, kaj lahko naredite. Kot razberem iz napisanega, se je pri vas pojavil izrazit strah, da bi vas drugi negativno ocenili. Dejansko ste očitno nadpovprečno uspešni. Stvari delate dobro, vendar dvom ostaja. Telo se na strah avtomatično odzove s stanjem aktivacije, podobno kot ob grožnji. Naši možgani relativno slabo razlikujejo med mislimi in resničnostjo. Telesni odziv je identičen kot pri dejanski nevarnosti: razbijanje srca, naval krvi na periferijo, v lica, tiščanje v prsih, tresenje, občutek praznine v glavi ... Ker je ta občutek tako neprijeten, ste se začeli situacijam izogibati. Ne prijavite se za napredovanje, ne poveste svojega mnenja, raje ostanete v ozadju. Kratkoročno vam to sicer res prinese olajšanje, dolgoročno pa utrjuje prepričanje, da so takšne okoliščine nevarne in da jih ne zmorete ustrezno obvladati.

Takšen vzorec je pogost in se često okrepi pri ženskah prav okoli 35. leta, ko so zahteve v službi večje, odgovornost doma pa tudi. V tem obdobju se marsikatera prvič resno zave, da jo notranji strah ovira pri uresničevanju potencialov. Ob tem se pojavi še dodatna bolečina – občutek, da zaradi lastne napetosti ne moremo biti sproščene. Marsikatera mama mi pove, da najbolj boli, da ne more biti tako sproščena za svoje otroke, kot bi si želela. Na otroških zabavah so bolj osredotočene nase in na to, kako izpadejo, kot na trenutek z otrokom.

Dobra novica je, da je socialna anksioznost ena izmed težav, pri katerih imamo zelo učinkovite oblike pomoči. Najpogosteje se uporablja kognitivno-vedenjski pristop. V terapiji najprej raziskujemo vaše avtomatske misli – tiste hitre notranje stavke, ki se pojavijo tik pred nastopom ali sestankom, na primer da boste izpadli nesposobni ali da drugi opazijo vsako vašo negotovost. Ko jih začnete postopno nadomeščati z bolj realističnimi ocenami, se zmanjša tudi moč, ki jo imajo nad vami.

PREBERITE ŠE -> Kako je lahko petnajst let skrivala, da me tako sovraži

Drugi pomemben del je vedenjski. To pomeni, da se ob strokovni podpori postopno in načrtno lotevate situacij, ki se jim zdaj izogibate. Ne gre za to, da bi se silili v najtežje izzive, ampak da ob strokovni podpori, opremljeni z novimi veščinami, korak za korakom širite območje varnega delovanja. S tem možganom omogočite novo izkušnjo: tesnoba je neprijetna, vendar ni nevarna, in zmorem jo preživeti.

Za strah pred drugimi ljudmi je skupina lahko izjemno varen in hkrati močan prostor za učenje. V skupini ženske (pogosto prvič) doživijo, da jih drugi ne ocenjujejo tako strogo, kot se same. Lahko spregovorijo, izrazijo mnenje, pokažejo negotovost in so ob tem sprejete.

Vaša težava ni v tem, da ne bi bili dovolj sposobni za napredovanje ali dovolj dobra mama. Vaša težava je, da vas strah prepričuje, da je varneje ostati v ozadju. In s tem strahom je mogoče delati. Pogumno je, da ste si težave sploh priznali. Tako ste naredili prvi korak proti bolj svobodnemu, polnejšemu življenju. Toplo vam privoščim, da jih delate še naprej. Očitno imate velike potenciale, ki jih boste lahko dosegli. Verjamem v vas.