Zaradi hčerke, ki se ji nisem popolnoma posvetila, se počutim krivo (odgovarja družinska terapevtka)

Pozdravljeni,

imam vprašanje, ki se na prvi pogled ne zdi kot ne vem kako huda zagata, a mi povzroča obilo slabe vesti. Sem mama petnajstletnice in dvanajstletnice, hčerki sem rodila pozno, po tridesetem letu. S starejšo in njeno šolo sem se ogromno ukvarjala, skupaj sva delali plakate, spraševala sem jo snov pred testi, jo vozila na krožke in podobno. Pri mlajši mi je pošteno povedano zmanjkalo energije, služba mi je zaradi napredovanja začela požirati bistveno več energije, pa tudi ljubilo se mi ni še enkrat poslušati o členonožcih, Jupitrovih lunah in prislovnih določilih. Skrb za njeno šolo sem prevalila na moža. Karakterno sta dekleti precej različni, starejša je zelo odgovorna in organizirana, v šoli blesti. Mlajša ima najraje športno vzgojo in likovni pouk, je površna, grdo piše in še zdaleč nima samih petic. Starejša bo jeseni nadaljevala šolanje na najboljši gimnaziji, mene pa začenja skrbeti usoda mlajše. Očitam si, da nisem bila dovolj pri stvari, mož pa dela ni opravil tako dobro, kot bi ga jaz, ki znam biti roko na srce zelo zahtevna. Kako naj se neham obremenjevati in si očitati? Ali je pri teh letih prepozno, da mlajšo vzamem v roke? Sicer ni nobena delinkventka, v njeni redovalnici prevladujejo petice in štirice, a vmes se najde tudi kakšna trojka, boj za najboljše gimnazije pa je neizprosen.

Zahvaljujem se vam za odgovor,

Meta

Odgovarja Katja Knez Steinbuch, družinska terapevtka

Spoštovana gospa Meta, hvala za vaš iskreni zapis. V njem je zaznati veliko ljubezni, odgovornosti in predanosti, hkrati pa tudi tiho napetost, dvom in precejšnjo mero notranje strogosti do sebe. Kot da nosite občutek, da bi morali ves čas delovati optimalno, brez utrujenosti in dati hčerkama samo popolnost. Kadar stvarnost ni takšna, se hitro oglasi krivda.

PREBERITE ŠE -> Sva res za skupaj, če sva si tako različna? (Odgovarja družinska terapevtka)

Čutiti je, da ste veliko vlagali, spremljali, pomagali, usmerjali, in ko tega ni bilo več v enaki meri, se je pojavil občutek, da ste nekaj pomembnega zamudili. Ta občutek je lahko zelo težak, skrb, ki jo izražate, pa zelo človeška. Psihoterapevti pogosto srečujemo primere, ko starši, ki so najbolj predani, tudi najbolj dvomijo o sebi. Sprašujejo se, ali so dali dovolj, ali bi morali drugače, ali so kje zgrešili. Tudi vaša vprašanja govorijo o tem, da vam ni vseeno in da ste skrbna in dovolj dobra mama.

Zelo dragoceno je, da zaznavate razlike med hčerkama in se sprašujete, ali ste obema dali dovolj. To, da je starejša bolj organizirana, usmerjena v dosežke in odgovornost, mlajša pa bolj sproščena, ustvarjalna in manj natančna, ni odklon, temveč pogosta družinska dinamika.

V številnih družinah prvi otrok prevzame več strukture in odgovornosti, drugi pa si dovoli več svobode in raziskovanja, nekje tudi uporništva. Ob opisu mlajše hčerke se lahko začuti vaša skrb, da bi zaradi manjše storilnosti ali drugačnih interesov lahko bila prikrajšana. Kot da vas spremlja misel, da bi morala biti bolj podobna starejši, da bi bila njena pot varna.

Vendar otroci med sabo niso enaki, saj gradijo svoje poti na različnih področjih. Nekateri z znanjem, drugi gibanjem, tretji ustvarjalnostjo ali odnosi. Ocene niso znak neuspeha, temveč del učnega procesa. Otrok z različnimi ocenami razvija toleranco do napak, se spopada z izzivi in krepi notranjo moč. Perfekcionizem, ki zahteva stalno odličnost, žal ne podpira razvoja, prej ustvarja pritisk in oddaljenost.

PREBERITE ŠE -> Grem si tako na živce, da ne vem več, kaj naj sama s sabo (odgovarja: Tjaša M. Kos)

Zato je pomembno, da raziščete, zakaj je odličnost za vas vrednota in od kod prihajajo ta notranji standard in visoke zahteve. Vam je občutek, da morate vse narediti popolno, morda poznan že iz vašega otroštva? Ste morda odraščali v okolju, kjer so bili dosežki poudarjeni, ali ste razvili visoke standarde ob pričakovanjih družbe? Takšni vzorci pogosto oblikujejo naš notranji glas, ki ostaja zelo zahteven tudi v odraslosti. Če smo zahtevni do sebe, je veliko večja verjetnost, da bomo prezahtevni tudi do otrok.

Morda se vam nekaj podobnega dogaja tudi tukaj, z mlajšo hčerko? Bi bil za vas velik izziv spustiti lastna pričakovanja in standarde? Raziskovanje preteklosti zna biti izziv. Pa vendar, brez stika s preteklostjo smo v nevarnosti ponavljanja nerazrešenih vzorcev. Zato si je ob temi, ki nas zelo vznemirja, vedno dobro vzeti čas za razmislek, morda v obliki psihoterapije.

Pomembno je, da si ob vsem tem dovolite slišati tudi drugo resnico: vaši hčerki sta dobili veliko, četudi različno. Dobili sta podporo, zgled, občutek, da je šola pomembna. To, da sta različni, ni posledica vaše napake, temveč del njune individualnosti. Ni prepozno za bližino, vendar bližina ne pomeni nadzora ali popravljanja, temveč odnos. Pomeni zanimanje, poslušanje, radovednost in odkrivanje, kdo je moj otrok. Mlajša hči najverjetneje bolj kot usmerjanje potrebuje občutek, da je videna in sprejeta takšna, kot je. Iz tega občutka pa se pogosto začne razvijati tudi več notranje motivacije.

Morda je prav tukaj prostor za majhen premik. Ne k večji strogosti, temveč večji mehkobi. Do sebe in do nje. V tem prostoru pa se pogosto zgodi ravno to, kar si starši želijo. Otrok začne bolj verjeti vase. Če vas kljub omenjenemu skrbi odnos s hčerko, ji lahko to poveste in si zanjo vzamete čas ena na ena.