Moža sem prevarala s svakom, zdaj pa bi se ga rada znebila

S fantom sva se na mojo željo poročila zelo mlada, pri dobrih dvajsetih. Drugega za drugim sva imela tri sinove. Uradno sem bila zaposlena pri možu, neuradno sem skrbela za otroke. Pred tremi leti se je možev brat po ločitvi vrnil domov. Ker je bil brez službe, se je pogosto oglasil na kavi. V primerjavi z možem je bil in je še velik šarmer, odličen retorik, zna pa tudi poslušati. Najino razmerje je bilo zelo strastno, žal pa naju je zalotila tašča in nagnala lastnega sina od hiše. Mož bi mi varanje morda še odpustil, a sem se odločila, da naredim najbolje, če grem na svoje.

Starejša sinova, ki sta že šolarja, sta ostala pri možu, mlajšega sem vzela s seboj. Nekaj časa smo se imeli zelo lepo, a ker se prijatelj noče zaposliti, nama je začelo zmanjkovati denarja. Dobivava socialne prejemke, saj sem pri možu dala odpoved. Nekajkrat sva se že sprla. Danes tudi razumem, zakaj se je ločil. Ne vem, kako naj se ga znebim, saj sem izgubila vsako željo, da še vzdržujem najino zvezo.

Sonja

Odgovarja Milena Miklavčič

Draga Sonja, preden sploh kakšno rečeva, se morava zediniti o osnovnem dejstvu: nihče vam ni uničil življenja, sami ste si ga. Najstnica ali najstnik se pri šestnajstih odločata za tistega, ki bolje seksa, ne pa zrela ženska pri dobrih tridesetih!

Drži, za današnje čase ste se poročili precej mladi, a kot ste zapisali, na lastno željo. Roko na srce, poroka pri dvajsetih sama po sebi ni bila napaka. Narobe je bilo, da ste se podali v zakon brez osebne zrelosti. Za nameček sta potem imela še tri otroke, ne da bi pomislili, da je to odgovornost, ki jo starši nosimo do konca življenja.

Že na začetku vam je bilo z rožicami postlano. Zaposleni ste bili le »na papirju«, saj je mož prevzel družinsko podjetje in vam je to lahko omogočil. Lahko ste se posvečali svojim muham. Ko so bili otroci bolni, je zanje poskrbela tašča, saj bolnega človeka »videti ne morete«. Ker radi požirate knjige, gledate svoje najljubše nadaljevanke in kramljate s prijateljicami, vam res ni bilo hudega. Za povrh vam je padla sekira v med še s svakom, ki si je po ločitvi doma poiskal zatočišče. Imeli ste ogromno časa tudi za druženje z njim, saj se gospod iz načelnih razlogov (katerih, niste zapisali) ni hotel zaposliti pri svojem bratu, pa bi se lahko. Ob obilici prostega časa ste mu bili hvaležni, da se je odzival na vaša povabila na kavo. Vedno bolj vam je postajal všeč, saj vas je znal poslušati, zmeraj je našel prave besede, pa tudi sicer so bili vajini pogovori takšni, da so ure hitro minevale. Kdaj, kako in zakaj sta se znašla v objemu, se vam še zmeraj ne zdi pomembno. Pa kaj potem, če ste prevarali moža v trenutkih, ko je najmlajši sin spal v sosednji sobi! Nekje ste zapisali, da je to bolj moževa krivda kot vaša, kaj pa je kar naprej tičal v delavnici, namesto da bi vam delal družbo.

Veste, tudi tašča ni bila dolžna varovati skrivnosti, ko vas je skupaj z lastnim sinom zalotila pri dejanju. Še dobro, da je ni kap! Verjamem, da so sledili peklenski dnevi, saj je bil tudi taščin »besedni zaklad« zelo konkreten in vam je prišel izjemno do živega. Četudi bi vam mož morda še odpustil, ste se prav zaradi nje odločili iti na svoje. Namesto da bi se spopadli s posledicami, ste izbrali lažjo pot. Odšli ste z moškim, ki vam je obljubljal lagodnosti in užitke, ne pa tudi varnosti. In tu prideva do bistva.

Doma ste pustili starejša sinova z izgovorom, da med šolskim letom ne bi zamenjala šole. V resnici je od tam, kjer trenutno ste, do te šole komaj deset minut vožnje z avtomobilom. Res mi je žal, da ste tudi mene poskušali prepričati, da so otroci kot neke vrste prtljaga, ki jo pravično razdeliš, ko zamenjaš partnerja. Ni tako! Ne pozabite: ko odrasli delamo nepremišljene poteze, otroci plačajo najvišjo ceno, čeprav niso nič krivi.

Odkar ste šli na svoje, ni več udobne in samoumevne socialne varnosti, ki ste jo imeli. Razmere vas silijo, da se zaposlite, a še kar omahujete. Že misel, da vas bo utesnjeval delovni čas v »brezzvezni« službi, vas dela živčno.

Najbolj boleče pa je, da ste mičkeno prepozno spoznali, da moški, zaradi katerega se je vse skupaj začelo, sploh ni gospod Pravi. Noče delati, živi od socialnih prejemkov, za povrh pa pričakuje, da mu boste kuhali in stregli, kot je to počela njegova mama, dokler je bil še doma. Začela sta se prepirati, samo vprašanje časa je, kdaj ga boste kar »klofnili«, ker vam gre tako na živce. Opisi vajinih prepirov me niso čisto nič presenetili. Bilo bi čudno in nenavadno, če jih pri razpletu, v kakršnem ste se znašli, ne bi bilo. Močno se tudi bojim, da se pri vaju dogaja enak vzorec, zaradi katerega se je ločil že od prve žene. Ko se ženske zatrapamo v privid popolnega moškega, je streznitev lahko zelo boleča.

Sprašujete se, kako se ga znebiti. Vesela sem bila tega razumnega in prizemljenega stavka v pismu.

Moj odgovor je preprost: prevzemite odgovornost za vse tri otroke in tudi zase. Če ste zmogli zapustiti moža, boste že kako končali tudi zvezo, ki je bila že vse od začetka zgrešena.

A tu se zgodba ne sme končati. Če se res želite pobrati, morate postoriti še marsikaj. Predvsem nehajte kriviti druge za svoje težave, tudi vloga žrtve vam nekako ne pritiče.

Prej kot kaj drugega si poiščite delo oziroma konkretno zaposlitev. Dokler boste dobivali socialne prejemke, dokler boste za dodaten denar prosili moža, toliko časa bo šlo vse narobe. Na vašem mestu bi se nemudoma posvetila starejšima sinovoma. Ne morete ju kar izbrisati iz svojega življenja! Dopuščam tudi možnost, da se po pogovoru z možem in pod določenimi pogoji vrnete domov.

A dokler se ne boste soočili s svojimi življenjskimi napakami in si priznali, da je za skoraj vse kriva vaša lahkomiselnost, je bolje, da ste tukaj, kjer ste.