Zakaj kriminalcem tako olajšamo delo? (odgovarja pravnik Boštjan J. Turk)

Ob nedavnih tragičnih dogodkih v povezavi s priljubljenim občanom, ki je umrl v Novem mestu, medtem ko je branil svojega otroka, se mi je znova postavilo vprašanje, kako je mogoče, da imajo osumljenci v predkazenskih postopkih tako veliko pravic, da jim policija, recimo, brez sodnega naloga ne more pregledati stanovanja, v katerem hranijo orožje.

Kazenska zakonodaja tudi sicer na široko ščiti osumljence, tako da se denimo izločajo dokazi, ki jih je pridobila policija zaradi manjših napak pri svojem delu, in podobno.

Mar nismo z vsemi temi pravicami, ki jih zakonodaja daje spretnim lopovom, prišli iz enega ekstrema v drugega, ko se malopridneži lahko norčujejo iz policijskih pooblastil in pravnega sistema? Sploh obstaja še kakšna pot – vsaj v zlato sredino?

Karel

Odgovarja mag. Boštjan J. Turk, pravnik

Zahvaljujem se vam za zelo aktualno in sploh relevantno vprašanje. Kazenskoprocesne garancije, ki jih omenjate, so večinoma plod obdobja, ko smo iz enopartijske socialistične družbe, v kateri je prevladovala mehka (a včasih tudi trda) represija države, v odnosu do človekovih pravic prešli v družbo, ki nam državljankam in državljanom jamči široka ustavnopravna, civilnodružbena in kazenskopravna jamstva na vseh ravneh.

Res je, kar pravite. Številni praktični primeri dokazujejo, da smo prišli iz enega ekstrema (ko smo poveličevali državo) v drugega, kjer številne človekove pravice postajajo same sebi namen. Kar poglejmo, kakšen kaos so povzročile neenakomerne pravice staršev v odnosu do pedagogov v šolah, pa neskončne zlorabe svobode govora milo rečeno spornih posameznikov, ki so v časih, ko še ni bilo družbenih medijev, lahko le sanjali o dostopu do medijev, danes pa po spletu nekaznovano »tržijo« teorije zarote, debele laži in sovražni govor, vse pod krinko ustavno zagotovljene pravice do svobode govora. 

Tu so tudi številna druga pravna področja, na katerih so pravice posameznikov v odnosu do države ali v odnosu do podjetij v krepkem neravnotežju. Naj izpostavim le »cvetko« v povezavi z varstvom osebnih podatkov, ko mora recimo učiteljica baleta v šoli za fotografiranje svoje skupine baletk od vsakega starša ali skrbnika pridobiti soglasje za fotografiranje, ki je namenjeno objavi plesnega dogodka, ki bo potekal na isti šoli. Bedarija, da ne bo nikakršnega dvoma.

PREBERITE ŠE -> V zvezi sem že pet let, postalo mi je dolgčas in potem sem spoznala njega

Med ta široka jamstva spadajo tudi preštevilne pravice najnevarnejših obdolžencev v predkazenskih in kazenskih postopkih. Pod krinko mantre o zaščiti ranljivega posameznika pred vsemogočno, kadrovsko in finančno superiorno državo se številni obdolženci oklenejo vsake rešilne bilke, ki bi jim lahko pomagala, da bi kljub nespornim materialnim dokazom, da so storili kaznivo dejanje, nekaznovano odkorakali s sodišča.

Izvor »zla« je v dejstvu, da imajo prav vsi obdolženci v predkazenskih in kazenskih postopkih na voljo univerzalna – enaka – ustavnopravna in kazenskoprocesna jamstva.

Če malo karikiram, za zakonit vstop v stanovanje okorelega kriminalca, ki že leta terorizira, muči in zlorablja svojo družino, policija potrebuje povsem enak sodni nalog kot za zakonit vstop v stanovanje državljana, ki je v trgovini ukradel pašteto. Pa seveda ne zagovarjam ljubitelja paštet.

PREBERITE ŠE -> Noseča sem in soočam se s številnimi strahovi (svetuje Bruno Šimleša)

S tako imenovanim Šutarjevim zakonom gredo stvari vendarle vsaj v nekoliko bolj pravo smer. Zaradi njega bodo namreč lahko policisti vstopili v prostore brez sodnega naloga, če obstaja nevarnost za življenje in zdravje ljudi. Prav tako bodo lahko začasno zaprli lokale, če se bodo v njih zgodila kazniva dejanja ali pozivanje k njihovemu izvajanju. Uporabili bodo lahko tudi drone in optično prepoznavali registrske tablice na območjih z večjim varnostnim tveganjem.

Na vaše vprašanje bo seveda najlažje odgovorila politika. Prav zdaj bolj kot kadarkoli potrebujemo nekoga, ki bo dovolj pogumen, da bo učinkovito posegel v okoreli, premehki in čedalje bolj brezzobi pravni sistem, ki se je izgubil v labirintu neskončnih človekovih pravic.