Zakaj ima prijateljica več vpogleda v njegovo življenje kot jaz, njegova žena

V zvezi sva 16 let, 15 let poročena, imava najstnika. Ugotovila sem, da ima mož drugo žensko. To me je zelo prizadelo. V zakonu sem bila pogosto sama, možu je bila vedno prva služba. Bil je čustveno popolnoma zaprt, intimnosti med nama skoraj ni bilo. Poskušala sem se pogovarjati, brala literaturo, predlagala terapijo.

Po izgubi službe se je še bolj zaprl vase, jaz sem prevzela večino bremen, začela študirati in se razvijati, on mi ni nudil nobene podpore. Čustvenega dela odnosa ni bilo več, bila sem izčrpana in preobremenjena. Ko sem začela sumiti, da ima drugo, je vse zanikal in me označil za tečno.

Skrival je telefon, z njo je govoril večkrat na dan, tudi ponoči. Ko sem našla dokaze, je trdil, da je samo prijateljica, meni pa ni znal razložiti, zakaj mi tega ni povedal, zakaj se z menoj ne more pogovoriti in kaj ga muči. Še danes ne dobim odgovorov. Predlagala sem mu terapijo, a jo je najprej zavrnil, zato sem šla sama. Po štirih obiskih se je odločil, da se mi bo pridružil.

Terapijo sva končala po treh mesecih. Mislila sem, da je bolje, pa se je izkazalo, da lahko čustva kaže samo mesec ali dva, potem pa je vse po starem. Dogovorila sva se, da poskusiva znova, jaz sem se odprla, on pa še vedno molči. Ne verjamem mu, da je zvezo končal.

Vsak dan me boli, počutim se izgubljeno, ne čutim ljubezni in ne vem, zakaj ima prijateljica več vpogleda v njegovo življenje kot jaz, njegova žena. Želim si, da bi mi povedal resnico ali vsaj pokazal, da se trudi. Ne vem več, kaj naj naredim, kako naprej in zakaj vztrajam v odnosu, v katerem ni ne čustev ne njegove prisotnosti.

Zarja

Odgovarja Izidor Gašperlin, svetovalec in terapevt

Skoraj ves drugi del vprašanja, ki sem ga moral močno skrajšati, se ukvarjate s tem, ali ima mož drugo. Morda se bo bralo provokativno, ampak res se sprašujem, zakaj je ob vsem napisanem to za vas sploh še tako pomembno. Ni morda pomembneje tisto, kar ste napisali prej? Vajin odnos je čustveno mrtev, in to že nekaj časa. Pravite, da tega nikakor ne morete sprejeti. Zakaj potem vztrajate v takem zakonu?

PREBERITE ŠE -> V zvezi sem že pet let, postalo mi je dolgčas in potem sem spoznala njega

Tega vprašanja ne razumite kot spodbudo k ločitvi. Le pogumno in globoko poglejte vase ter si poskušajte odkrito odgovoriti, zakaj vztrajate v odnosu, ki ga po svojih besedah ne morete sprejeti, ob tem pa naj bi imel partner še afero z drugo žensko. Na videz je tako vztrajanje nerazumno, a vendar imate za to močne in na neki čuden način smiselne razloge. Ko jih boste prepoznali, se vam bodo vsaj malo sprostile vezi, ki vas držijo v tako nezadovoljivem odnosu. Morda boste takrat nehali biti potrpežljivi tam, kjer tega ni mogoče pričakovati. Morda boste spoznali, da lahko živite in poskrbite zase tudi brez tega moškega in brez takega (praznega?) odnosa. Šele takrat bo prišel trenutek pravih odločitev. Ko se bodo v vas zgodile spremembe, bo mož postavljen pred jasno dilemo: ali se bo začel truditi za odnos ali pa vas bo izgubil.

Spoštovana Zarja, trenutno vajinega odnosa ni. Ne samo da v njem, kot pišete, ni čustev (čeprav so, a žal le neprijetna), predvsem v njem ni vašega moža. Zato se nehajte truditi, kot ste zapisali, da bi »uredili to nesrečno (ne)čustveno področje«. V zvezi ste ostali sami, sami pa ne morete ničesar urejati. Lahko le poskrbite zase, za svoj razvoj, za odpravo lastnih stisk.

Čeprav na videz deluje, kot da je za vse »kriv« mož, imate tudi vi svoj delež odgovornosti pri vzdrževanju tako praznega odnosa. Istih stvari, ki si jih tako močno želite, se hkrati močno bojite. A vaš delež odgovornosti prav nič ne opravičuje njegove afere. To je izključno njegova odgovornost. Dokler je ne konča, tudi če gre »le« za čustveno afero, vidva nimata nobenih možnosti, da bi z odnosom resno kaj naredila. Vi se morate odločiti, do kdaj boste v tem sodelovali. Vsekakor pa bi bilo škoda, da bi stopili s poti osebne rasti in študija, ki ste se ga lotili. S tem vajinemu odnosu ne bi prav nič koristili, izgubili pa bi sebe.

Glede na vašo gorečnost in vpletenost v razbolene odnose vam svetujem, da znova obiščete terapevta. Z njegovo pomočjo boste lažje našli moč, jezo in odločnost, da moža postavite pred dejstvo, naj se končno odloči. Še prej pa boste ugotovili, ali vam je sploh še do tega. Dokler ima afero, nima smisla, da hodi na terapijo z vami. Ko boste sami naredili korak naprej, se bo moral tudi on odločiti – če se bo sploh še imel priložnost odločati.