Zadnji hip sem se rešila pred navidezno popolnim moškim

Pred leti sem ovdovela. Ni bilo lahko, saj sva se s pokojnim možem dobro razumela. Bili smo tudi kar srečna družina. Na srečo imam razgibano službo, sem in tja so se mi ponudile priložnosti za prijateljevanje brez obveznosti, in izkoristila sem jih brez slabe vesti. Tisti, ki pozna samoto in osamljenost, me bo razumel, za druge mi je vseeno. Hčerki za to nista vedeli. Lani pa mi je starejša predlagala, naj grem na kavo z očetom njene sodelavke, o katerem je govorila v presežnikih. Res sem šla. Moški je bil še pri šestdesetih prijetnega videza in zelo zgovoren.

Kljub dobremu prvemu vtisu me je glodalo, kako je mogoče, da je še sam, ko pa je tako popoln. Že na tretji kavi je pokazal svoj pravi obraz. Dejal je, da je čas, da se preselim k njemu, a pod pogoji, ki mi jih je napisal na list papirja. Malo je manjkalo, pa bi se začela na glas smejati, saj je vnaprej določil tudi to, kolikokrat tedensko bova imela spolne odnose in kdaj me bosta hčerki lahko obiskovali. Dal mi je teden dni za razmislek. Takrat sem šele razumela, zakaj so ljudje govorili, da je bila njegova pokojna žena alkoholičarka, razumela sem tudi, zakaj je še zmeraj sam.

Tatjana

Odgovarja Milena Miklavčič

Včasih človeka pred potopom rešijo malenkosti, na katere sprva niti pomisli ne, kajne? Imeli ste srečo, da ste tako hitro dobili odgovor na vprašanje, kako je mogoče, da je prijeten, urejen, uglajen in na videz popoln moški še zmeraj sam.

Najprej nekaj o vaših »aktivnostih« po moževi smrti. Nikomur se vam ni treba opravičevati, ker ste si po obdobju žalovanja privoščili tudi kakšno razmerje brez obveznosti. Ste odrasla samska ženska, ki ni nikogar varala in nikomur ničesar jemala. Samota je lepa le, kadar si jo brez prisile izberemo sami. Nikomur niste dolžni poročati o svojem intimnem življenju, niti hčerkama. Hudomušno rečeno nista noben nadzorni svet vašega srca oziroma postelje, četudi ju morda zamika, da bi bili.

Starejša hči – verjetno ste se ji začeli smiliti – vam je tega moškega priporočila v želji, da ne bi bili več sami. To je bilo še toliko lažje, ker je njena sodelavka o svojem očetu nenehno govorila v presežnikih. Ko ji je umrla mama, je bila še najstnica, kar pomeni, da ji morda tudi ni bilo dano, da bi kdaj pa kdaj pokukala v zakulisje njunih odnosov. Je pa tudi res, da čas marsikaj hudega izbriše, zato verjamem, da je bila iskrena, ko je razlagala, da je njen oče čudovit človek. Ne nazadnje otroci poznajo svoje starše drugače, kot jih poznajo zakonski partnerji. Moški je lahko pozoren oče, dober dedek, prijazen sosed in očarljiv sogovornik, pred partnerico pa se spremeni v diktatorja, ki mora imeti zadnjo besedo pri vsaki stvari. To potrjuje tudi seznam pogojev za vajino skupno življenje. Z njim vam je o sebi razkril več, kot bi si želel.

Ni ga zanimalo, ali si tega s seznama sploh želite in ali ste pripravljeni na skupno življenje. Da vas seksualno privlači, mu je bilo očitno samoumevno. Če seznama ne bi priložili pismu, bi težko verjela, da je kaj takega mogoče. Nekako sem razbrala, da je v njem zelo prisotna želja po nadzoru, kar za medsebojne odnose ni dobro. Danes bi vam določil dneve obiskov, jutri bi pripomnil, da sta hčerki nezaželeni, pojutrišnjem pa bi začel vzdihovati že, ko bi vas poklicali.

Pri svojih letih bi že lahko vedel, da intima med dvema človekoma ni kot tableta, ki jo je treba vzeti trikrat na teden po jedi. Spolnost brez spontane želje, privlačnosti in medsebojnega spoštovanja hitro postane obremenjujoča, zoprna in mučna dolžnost, ki spominja na eno ob oblik nasilja. Nihče, ampak res nihče, nima pravice vnaprej določiti, kdaj mu bo telo drugega človeka na razpolago.

Sprašujete se, ali ste ravnali narobe, ker ste ga zavrnili. Zakaj le? Bojite se, da bo imela hčerka v službi težave. Če je njena sodelavka razumna ženska, bo vaš ne razumela, ne da bi zahtevala podrobnosti. Ker obe gospe delata v izrazito poslovnem svetu, bosta vašo odločitev lažje razumeli, če poveste, da vnaprej pač niste podpisali nobene pogodbe, ki bi jamčila, da vam bo ta moški všeč. Hčerka je bila samo posrednica pri vajinem spoznavanju, odločitev za ali proti pa ni bila več v njenih rokah. Če bo sodelavka še naprej užaljena, bo s tem povedala, da jabolko ne pade daleč od drevesa.

Razumljivo je, da ste ob njegovem vedenju pomislili tudi na pokojno ženo in njene težave. Alkoholizem ima številne vzroke in bilo bi krivično, če bi ga za težko družinsko zgodbo, ki se ni dobro končala, obdolžili kar na prvo žogo. Je pa res, da življenje ob diktatorju ni lahko, saj so redki notranje tako močni, da vzdržijo in ne izgubijo volje in samozavesti.

Pri slabih šestdesetih se vam res ni treba preseliti k prvemu moškemu, ki zna izbirati prave besede! Imeli ste zakon, v katerem ste bili srečni, poznate ljubezen, pa tudi žalovanje in osamljenost. Prav zato dobro veste, da z leti postane izjemno dragocen tudi mir – tako tisti okoli nas kot tudi oni v srcu. Nobena priložnost, povezana z moškimi, ni tako edinstvena, da bi bilo zanjo vredno žrtvovati svobodo, dostojanstvo in pravico do lastnega načina življenja.

Lepo je, če se srečata dva, ki sta si všeč, in ugotovita, da jima je skupaj prijetneje kot vsakemu zase. Svojega življenja prav tako v nobenem primeru ni dobro spremeniti v čakalnico, v kateri vdano sedimo ter upamo, da bosta nekoč skozi vrata stopila princ ali princeska iz sanj. Okoli vas so zanimivi ljudje, bolj ali manj oddaljeni kraji, ki jih je vredno obiskati, knjige, prijateljstva in izzivi, za katere ni ne časa ne priložnosti, ko smo mlajši. Partner je lahko izjemna obogatitev življenja, ne sme pa postati naš edini smisel. Kdor zna polno živeti tudi sam, ne bo sprejel prvega, ki pride mimo, ampak bo počakal na človeka, ob katerem mu ne bo treba samo slepo ubogati.

Smo sredi vročega poletja, uživajte ga, hkrati pa opazujete, kako drugi ravnajo z vami, kadar se z njimi ne strinjate. Sočloveka ne spoznamo ob neobveznem kramljanju ob kavi, ampak v mejnih situacijah, sploh če imamo hkrati vklopljen tako razum kot čustva.