Z možem sva na različnih bregovih (odgovarja družinska terapevtka)
Pozdravljeni,
z možem se zadnje čase pogosto kregava, ker se ne moreva dogovoriti, kako naj vzgajava otroka glede uporabe družbenih omrežij in umetne inteligence. Sin je star deset let, hčerka osem, in lahko rečem, da se z možem v večini dobro ujameva. Tukaj pa se zatakne. Mož je navdušen nad vsem, kar je povezano s sodobnimi tehnologijami, ure in ure preživi pred ekranom, marsikaj objavlja na aplikacijah in tudi otrokoma z veseljem pokaže, kaj vse omogoča umetna inteligenca. Seveda gre večinoma za smešne stvari, celo traparije. Strokovnjaki pa nas opozarjajo, da moramo biti pri uporabi umetne inteligence in objavljanju osebnih stvari zelo previdni. Ko to omenim možu, se razjezi in pravi, da gre za paranojo in da je otroke treba pripraviti na prihodnost. Kako naj mu dopovem, naj bo ravno zaradi njiju bolj preudaren?
Anita
Odgovarja Katja Knez Steinbuch, družinska terapevtka
Spoštovana gospa, iz vašega zapisa je zaznati veliko skrbi in odgovornosti, žal pa tudi spregledanosti. Kako lahko zaboli, ko človek svojo starševsko skrb prinese najbližjemu, tam pa je označena za »paranojo«. Biti preslišan je boleče že pri manj pomembnih temah, pri vprašanjih varnosti lastnih otrok pa lahko postane zelo osamljeno. Kako pa je ob tem vam? Verjetno je kar težko v takem vzdušju usklajevati starševstvo. Otroka ne potrebujeta dveh staršev z identičnimi pogledi, potrebujeta pa odrasla, ki lahko različnost preneseta, se slišita in skupaj postavita dovolj varne meje. Če eden opozarja, drugi pa opozorila razvrednoti, se vprašanje ekranov hitro spremeni v vprašanje odnosa. Morda zato najtežje vprašanje ni, kako shajati z otrokoma glede umetne inteligence, ampak kako shajati z možem.
Mož meni, da je otroke treba pripravljati na prihodnost, toda priprava na digitalni svet ni isto kot prepuščanje digitalnemu svetu. Razvojne raziskave dosledno poudarjajo pomen živih, odzivnih odnosov. Otrok v stiku z odraslim razvija samoregulacijo, jezik, presojo in socialne sposobnosti. Tehnologija je lahko orodje, ne more pa nadomestiti odnosa. Pri osmih in desetih letih potrebujeta odraslo spremljanje: smiselne so jasne časovne meje, starševski vpogled v vsebine, aplikacije, komunikacijo ter previdnost pri osebnih podatkih. Splet ponuja veliko dobrega, hkrati pa tudi vsebine, manipulacije in stike, pred katerimi se otrok še ne zna sam zaščititi. Če odrasel nevarnosti digitalnega okolja ne pozna, je lahko težava pomanjkanje informacij. Bi bil mož pripravljen strokovne smernice prebrati skupaj z vami?
Najmočnejše pravilo ostaja zgled. Otroka ne gledata samo svojih ekranov, gledata tudi vajine.
Raziskave že nekaj časa opozarjajo, da pretirana neregulirana uporaba zaslonov pri otrocih ni povezana le s težavami s pozornostjo, temveč lahko posega tudi v kakovost odnosov. Tehnologija prekine živ stik med staršem in otrokom ter zmanjšuje starševsko odzivnost. Novejši pregled pri pretirani uporabi digitalnih tehnologij opozarja na povezave z delovnim spominom, inhibicijo, kognitivno fleksibilnostjo in pozornostjo, pri čemer so pomembni tudi vsebina, multitasking, spanje in način uporabe. Podatek, da mož »ure in ure« preživlja pred ekranom, je zato vreden pozornosti – brez diagnosticiranja na daljavo. Dolga uporaba namreč še ne pomeni nujno zasvojenosti, pomembni so tudi drugi dejavniki, kot so izguba nadzora, zanemarjanje odnosov, nadaljevanje kljub posledicam in razdražljivost ob omejitvah. Če opažate izgubo nadzora nad uporabo zaslonov, zanemarjanje odnosov ali močno razdražljivost ob omejevanju, je smiselna tudi strokovna ocena problematične rabe oziroma nekemične zasvojenosti; tudi v Sloveniji obstajajo možnosti strokovne obravnave.
Vaša vprašanja pričakujemo na e-naslovu: svetovalnica@delo.si (napišite, katerega svetovalca prosite za odgovor)
Toda še pred vprašanjem diagnoze ostaja vajin odnos. Otroka bosta digitalne meje veliko lažje sprejela, če jih bosta postavljala starša, ki sta povezana, ne starša, ki se prek otrok bojujeta drug z drugim. Vaša naloga ni, da doma zmagate z boljšimi argumenti, temveč da sta oba sposobna slišati, kaj drugi meni, in da sta oba vzeta resno. Najmočnejše pravilo ostaja zgled. Otroka ne gledata samo svojih ekranov, gledata tudi vajine. Kako je pri vas doma videti trenutek, ko bi morali vsi štirje odložiti naprave in biti skupaj? In morda je prav tu smiselno začeti. Ne pri vprašanju, kdo ima prav glede umetne inteligence, ampak ali se z možem še zmoreta srečati kot partnerja in nato kot starša. Če pogovor zdrsne v jezo, razvrednotenje ali občutek, da drug drugega ne more doseči, je partnerska oziroma družinska terapija varen prostor, kjer se lahko začne iskati, kaj se med vama dogaja. Ne zato, da bi terapevt odločil, kdo ima prav glede ekranov, ampak da bi se lahko slišala. Bi bila pripravljena najprej poskrbeti za vajin odnos, da bosta lahko iz njega skupaj varneje vodila otroka?
Preberite še:
Onaplus
Vam je bil članek všeč? Podprite nas z naročnino in pridobite dostop do ekskluzivnih vsebin – že od 7,99 € na mesec.