Z možem garava, a sta najina otroka še vedno deležna posmeha

Že v osnovni šoli sem bila tarča posmeha, saj sem doma iz odročne kmetije, kjer se je le delalo in malo kdaj smejalo. Nikdar nismo imeli veliko in naša oblačila so bila ponošena ter stara. Danes sem pri 45 letih polna brazgotin, žalosti in obupa. Ko opazujem svet, se mi zdi več kot krivičen.

Po osnovni šoli sem naredila srednjo medicinsko šolo in se usposobila za pomoč starejšim. Vsa ta leta zares garam, nikoli se nisem pritoževala. Delam tudi popoldan, pomivam posodo in se trudim, da zaslužim dodaten dinar. A čas beži, dela je vse več, stroškov pa tudi. Vedno sem se rada dodatno izobraževala, grem na brezplačna predavanja in večkrat v knjižnici kaj vzamem, da vsak dan vsaj malo preberem pred spanjem. S tem sem si poiskala vir navdiha in veselja. A ko opazujem vse krivice, tako v službi kot sicer, me boli srce. A sem borka, zmogla sem in bom.

Imam dva otroka v osnovni šoli. Z možem, ki je šofer, se oba trudiva, da v družinsko blagajno prispevava, kar se le da, da se otroci ne bi počutili slabo. Lepo sta urejena, imata dobra oblačila in lepe zvezke in pisala. A ves čas sta tarča posmeha. Posmeha in poniževanj. Pri možu imamo majhno kmetijo in nekaj dodatnega zaslužka nam še ta prinese, a nismo umazani in še manj nepošteni. V šoli so najhujši otroci tistih staršev, ki se niso nikoli borili za obstanek. Razvajeni otroci, ki žalijo tudi starejše, ki se mukoma prebijejo čez prehod za pešce in jim za njihovim hrbtom kažejo jezike.

Prav tako me žalosti, ko opazujem ljudi po ulicah. Nekateri kar puhtijo od denarja, vse novo in lepo in še pogledajo ne nikogar. Veliko je revnih, slabo oblečenih in sivih obrazov. Strah me je živeti v tem svetu. V trgovini se včasih počutim ponižano in prežaljeno, saj me tako gledajo. Zelo pazim, kam dam denar, a vse je tako drago in otroci vsak dan nekaj novega izvedo, kaj morajo imeti ali nositi, da bodo sprejeti. Hvala bogu sva jih vzgojila v krščanskem duhu in nista materialista, a na vsakem koraku nam nekje nekdo pove, da smo slabši, manj dobri in manj vredni, ker nimamo toliko.

Sorodstvo je prav tako polno grdih opazk. Brat moža je uspel kot parketar in res nas od nekdaj gledajo, kot da smo nič. Kaj mislite, kam se vrti ta svet? Bo kdaj bolje? Bo človek kdaj vreden samo zato, ker je pošten, delaven in preprost? Sprašujem se, ali kaj delam narobe, da se vse ponavlja, sedaj tudi mojim otrokom? Kaj lahko naredim, da ju usoda ne bo tako tepla, kot naju dva, starša?

Draga ga. Marta,

od nekdaj je veljajo, da se eni ljudje kopljejo v obilju in ustvarjajo namišljene probleme, ki jih ljub vsemu mučijo in prikrajšajo za sladkosti življenja. In seveda so na drugi strani tisti, ki se izgradijo in prekalijo v pomanjkanju in v potu svojega obraza dosegajo cilje. Velja tudi, da brez truda človek ne razvije ničesar, kar je v njem vrednega. Zato nas neke objektive težave na delu poti življenja držijo v nekem varnem okviru, od koder sočutno opazujemo svet in zgodbe ljudi v njem. Seveda pa to ne pomeni, da brez težav ni možno biti dober človek.

Biti dober človek pomeni veliko: najprej, soditi in obsojati vse tisto, kar je drugače, kar poznamo sami, je običajno. A ko pridobivamo raznolike izkušnje in ko se nam odstrejo pogledi v stiske ljudi, hitro spoznamo, da s površnim pogledom naredimo krivico. Tako tistim, ki se na videz kopljejo v obilju, kot onim, ki se s trudom lastnih rok vlečejo iz revščine.

Kot pišete sami, veliko delate in skrbite za urejenost doma ter statusa vaše družine. Seveda niste krivi, če je okolica brezobzirna in če so ljudje slepi za stiske drugih. To ne velja le za današnji čas; empatija in dobrohotnost sta bili od nekdaj iskani in redki dobrini. A vselej velja, da se je za dobro treba truditi. Mislim, da vam prispodoba v nadaljevanju lahko odpre oči.

Namreč, imamo zaboj zdravih jabolk, dišečih in lepih. A če v ta zaboj damo le eno gnilo jabolko, bodo ostala začela hitro propadati. Zakaj je temu tako? In če vprašamo retorično, zakaj zdrava jabolka ne pozdravijo gnilega, se lahko le nasmehnemo. Takšna je narava stvari in takšni so duhovni zakoni. Tako je veliko lažje lagati, kot dokopati se do resnice; plonkati, kot učiti se; iskati bogate partnerje in pričakovati, da bodo delali namesto nas; imeti pet ljubic in nobene resne veze; imeti pet ljubimcev in nobene zaveze; sedeti na sedmih stolih in se ne odločiti za enega; biti vsem všečen in prejemati darila od vseh, saj se na ta način nikomur ne zamerimo … In še bi lahko naštevali.

A problem dobrega je vselej isti; pot do tega, da se dobro rodi in rojeva, smer, da korakamo v prave dimenzije bivanja in ustvarjanja, je dolga. A dolžina poti se meri po korakih. Za vas je ključnega pomena, da vztrajate v dobrem, klenem in vrednem. Otrokoma povejte prispodobo o zaboju in zdravih ter gnilih jabolkih. Sami s sabo se pomenite in poiščite dobro v tem, kar vam je dano: kmetija, zdrava hrana, delo, konstruktivna disciplina in pravično bivanje, ki je uravnoteženo.

Obenem pazite, da ne sodite tistih, ki so materialno »nad vami«. Resnica je, da vsak od nas lahko je le z eno žlico, se vozi istočasno le z enim avtomobilom in je v enem trenutku le na enem mestu. In vse preobilje, ki nam je dano, nekje zahteva dolg. Ceno. In tisti, ki so žaljivi in ki ponižujejo, ne razumejo igre življenja, še manj pa duhovnih zakonov, ki so za vsakogar od nas isti.

Prav je, da so vaši otroci ponosni na vaju oba. Svojega izvora se nihče ne sme sramovati. In tudi sami popravite odnos do svojih prednikov; dali so vam nekaj, kar je najbolj vredno. Pravo mero zdrave kmečke pameti, ki se odraža v naravni sposobnosti občutenja ravnovesja. Morda si vzamete kakšno dobro knjigo o samopodobi. Saj to, kar resnično mislimo o sebi, žari iz nas. In ljudje se temu primerno odzovejo.

Prav je, da sem in tja tudi podvomimo vase, saj se samo tako lahko resnično postavimo na svoje noge in pri sebi trdno sklenemo, da vemo, kdo smo in kam gremo. Slepa vera vase, ki se kaže kot napuh vseh tistih, ki so vsega presiti, hitro zbledi. Zaupanje vase, tisto trdno in pravo, pa zori. V času, prostoru, s trudom in z delom.

Prepričana sem, da vas bodo te besede ohrabrile in da boste svet pogledali še z očmi resničnega samospoštovanja: kdor daje od svojih rok ali idej, je vedno bogat, saj ga podpira zakon kozmosa, energijske izravnave in zakon obilja, ki daje tja, kjer so pogoji pravi. In pogoji so pravi tam, kjer je namen dober, žarenje veselo in vpliv globok. Ga. Marta, srečno vam in vašim dragim!