Sonce bo posijalo

Pozdravljeni, Primož! Prvič v življenju ste si vzeli čas in napisali pismo, v upanju, da vas nekdo začuti, razume, sliši. Kako težko je biti v množici ljudi sam, osamljen, živeti iz dneva v dan v čakanju, da se kaj spremeni, da pride kdo, ki bo osmislil življenje. Tako kot ste omenili, da ste večji del življenja nesrečni, se tudi iz pisma čuti praznina, ki je v vas. Ženske, s katerimi zdržite le dva meseca, so instant rešitev, ki le za kratek čas zaduši praznino. A ti odnosi so površinski, česar se zavedate. Če pogledava stvari drugače, ni težava niti v ženskah niti v vaših odnosih do njih, ampak v vašem odnosu do sebe. Pomembno je, da se za začetek na prvo mesto postavite vi. Predelajte tisto, kar vam ne pusti zares živeti, presezite žalost, ki tiči v vas, predelajte konstrukte, ki ste si jih ustvarili, da laže preživite v tem svetu. Najteže je, ko samim sebi postanemo tujci, ko samo še životarimo in smo le lupina z žalostno notranjostjo. Ne dovolite, da bi vam preteklost, ki je bila po vašem opisu sodeč precej težka, krojila prihodnost. Toliko je še pred vami in samo od vas je odvisno, ali se boste z njo soočili. Ljudje prevečkrat krivijo nepopolno otroštvo, težke življenjske razmere za svojo nesrečo. A vedite, da imate popolnoma vse mehanizme, da si življenje oblikujete in zaživite tako, kot ste ga zares vredni. V prvi vrsti pa se posvetite sebi. Če vidite, da bo to pretežek zalogaj, poiščite pomoč. Boste videli, kako boste ponosni nase, ko boste pri sebi začeli opažati spremembe na bolje. Šele ko boste našl