Spoštovana gospa Kuhar,

vaše odgovore preberem najprej. Nisem si mislila, da vam bom kdaj pisala tudi sama, pa so me življenjske okoliščine pripeljale v hudo stisko. Lani sem se morala upokojiti, tako so hoteli nadrejeni, nesrečna sem, ker sem rada opravljala svoje delo.

Okoli novega leta je sin povedal, da bi mi rad predstavil svojega fanta. To je bil drugi šok, ker zame to ni ravno sprejemljivo.

Tretji šok pa sem doživela pred enim mesecem, ko sem izvedela, da je moj partner težko bolan, pa mi tega do zdaj ni povedal. Po naključju sem prebrala njegov izvid iz bolnišnice, in ko sem ga soočila s tem, mi je rekel, da me ni želel obremenjevati s svojo boleznijo, ko imam pa že sama veliko težav.

Jezna sem kot ris, ker mi ni zaupal, da ni v redu. Kot da sem krhka deklica, ki se bo zlomila. Pred petimi leti, na začetku zveze, sva se dogovorila, da se bova skupaj starala, v dobrem in slabem, pa četudi brez uradnega prstana. Imam ga rada, lepo se razumeva, zdaj pa me polni močen strah in tudi panika, kako bo, če se mu res kaj zgodi in me zapusti. Napovedi zdravnikov niso prav rožnate. Zdi se mi, da se ves svet okoli mene podira, za kaj naj se primem, draga gospa?

Hvala za vaše mnenje, Brigita

Odgovarja Melita Kuhar, strokovnjakinja za odnose

Spoštovana gospa Brigita, lepo se vam zahvaljujem za odkrito pismo. Kar vidim vas, kako občasno obsedite in tuhtate, kaj vse se dogaja okoli vas. V resnici se vam dogaja življenje, očitno v trenutni situaciji bolj naporno in negotovo. Verjamem, da ste pogumna in srčna gospa.

Menim, da ste v vseh treh opisanih primerih doživeli izgubo. Ko se upokojimo, se konča zelo pomemben del našega življenja. Zlasti ker ste imeli radi svoje delo, je lahko proces prebolevanja kar dolgotrajen. Pomembno je, da ne bežimo ob občutkov žalosti, jeze, nemoči in razočaranja, temveč se z njimi, kot rada rečem, spoprijateljimo. Času dajte možnost, da se navadite na nove razmere.

Drugi šok, kot ste napisali, je sinova homoseksualnost ...