Vrnil se je k starejši ženi, ker sem preveč pritiskala nanj

Fotografija: Foto: Wavebreakmedia/Shutterstock
Odpri galerijo
Foto: Wavebreakmedia/Shutterstock


Prosim za pomoč in anonimnost ter da me ne obsojate. Stara sem 30 let, v zvezi sem 13 let, imam otroka starega šest let. Sem visoko izobražena in iz normalne družine. S partnerjem imava težave, ki jih ne znava reševati in hodiva vsak svojo pot.

V prejšnji službi sem spoznala človeka, s katerim sva začela afero, ki je trajala skoraj štiri leta. On je dobrih deset let starejši, brez otrok. Z ženo sta med tednom vsak zase, za vikende skupaj. Dogovorila sva se, da gre le za afero, toda nehote sva se začela navezovati drug na drugega. On je trdil, da se ne more zaljubiti vame, pa se je. Jaz sem se nenormalno. Bil je vse, kar sem si želela oziroma kar sem pogrešala v življenju - pozornost, lepe besede, nežnost. Dobivala sva se enkrat do dvakrat tedensko.

Čez čas sem mu predlagala, da bi zaživela skupaj in da zapusti svojo ženo. Toda, ni se mogel odločiti, čeprav mi je zagotavljal, da ne bi mogel živeti z njo do konca življenja in da ima rad mene. Začela sem pritiskati nanj. Velikokrat sva se zaradi tega sprla. Takrat je pogosto postal nesramen in mi začel groziti, da bo končal zvezo. Imel je obdobje, ko mi je pisal, da bo zapustil ženo in bo z menoj, pa si je potem premislil. Kako je le mogel? Jaz pa sem ga podpirala na vsakem koraku, mu stala ob strani, ga poslušala in si vzela čas zanj.

Od skupnih prijateljev sem izvedela, da je doma prava »copata« in da naredi vse, kar si ona želi. Če se zaradi nje ni mogel dobiti z mano, je vedno našel izgovor in mi lagal. Naj še omenim, da nisem imela od njega skoraj nič. Ko me je začela obhajati tesnoba, je rekel, da sem si sama kriva. Ko sem mu rekla, da sem vlagala v najin odnos, se vozila k njemu vsakič 40 km (ima stanovanje v najemu, kjer med tednom živi sam), je rekel, da me ni silil in da sem se sama odločala.

Moj zakon je medtem propadel in z otrokom bova šla na svoje. Moj »prijatelj« pa me je zapustil - ker sem se želela prepirati, po njegovo, in ker sem ga silila, naj izbere med mano in ženo. Sem lepša, mlajša in imam dosti več sočutja kot ona. Krivim se, da sem bila preveč vsiljiva in sem ga silila v izbiro. Tako sem jezna, da bi najraje vse povedala ženi ... A še vedno upam, da bova nekoč skupaj.

Pišem vam, da dam bolečino iz sebe in vas prosim za nasvet. Nikogar nimam, ki bi mi pomagal.


Bralka
Ne zmenite se za takega slabiča in pogled raje usmerite naprej

Ker v prvi zvezi niste bili srečni in ste pogrešali pozornost in nežnost, niste mogli zadovoljiti ene izmed osnovnih potreb, to je potrebe po ljubezni, sprejetosti in pripadnosti. Ta potreba je tako močna, da brez njene zadovoljitve težko uspevamo na kateremkoli drugem področju v življenju. V takšnem duševnem stanju ste iskali, morda zavedno, še verjetneje pa nezavedno, nekoga, ki bi vam lahko nadomestil omenjeni primanjkljaj.

Spoznali ste moškega, ki je bil poročen in je v svoji zvezi, tako kot vi, hodil po ločeni poti in doživljal podobno stisko. Všeč sta si bila in kmalu ugotovila, da si lahko vzajemno potešita duševno praznino. Ker sta bila oba v partnerski zvezi, sta si težko »dovolila«, da bi se imela za par in sta se dogovorila le za »afero«. Misel na to, da bi bila zakonolomca, je bila najbrž neprijetna in ste raje živeli v utvari, da bo vajina zveza samo nekaj morda trenutnega ali površnega. Čustva pa so seveda ubrala svojo pot in zaljubila sta se drug v drugega.

Po koncu medenih tednov in mesecev ste prišli do zaključka, da tako nadaljevati nima smisla in, da bo treba sprejeti težko odločitev, to je zapustiti vajina partnerja, se ločiti od njiju in ustvariti novo družino. In takrat se je začela težava. Vaš »prijatelj« ni bil za to. Premakniti bi se moral iz cone udobja in za ta korak mu je zmanjkalo odločnosti. Ustrašil se je svoje dominantne žene, morda tudi pritiska okolice, do vaših čustev pa ni zmogel izkazati dovolj spoštovanja.

Razumljivo je, da si očitate, da ste preveč pritiskali nanj, saj vas je, domnevno, zaradi tega pritiska zapustil. V resnici pa je ravnal podlo in nepošteno: spustil se je z vami v afero, vas izkoristil in zapustil, ne da bi na koncu zbral dovolj poguma in prevzel svoj delež odgovornosti. Pahnil vas je v hudo duševno stisko, ki jo dodatno stopnjuje dejstvo, da je vaš zakon medtem propadel.

Mislim, da vam sedaj ne preostane drugega, kot da si rečete, da je tako pač moralo biti, se ne predajate malodušju in pogled pogumno usmerite naprej. Mladi ste še in veste, kaj hočete. Vaš otrok je dodatna spodbuda, ki v vas budi skrite potenciale in ne dvomim, da si boste kmalu uredili življenje in varen dom. Na »prijatelja« raje pozabite in se mu ne poskušajte maščevati. Vprašanje je, če bi s tem dosegli želeno, za vas pa bi to pomenilo dodatni stres. Svetujem vam, da svojo energijo raje usmerite v stvari, ki vam bodo prinesle duševni mir in rešitev iz sedanjega položaja. Srečno vam želim!

V prodaji