Vem, da bom ob službo, a ne morem več gledati korupcije v naši občini

Zaposlen sem kot svetovalec za okoljska vprašanja v eni večjih slovenskih občin. Kar dolgo sem bil tiho, ko so mi nadrejeni dopovedovali, naj se sploh ne odzovem na številne pritožbe, ki jih od državljanov dobivamo v občini zaradi različnih okoljskih problemov. Bal sem se za svojo službo. Večina se jih je nanašala na ravnanje premožnega gostinca z dobrimi političnimi zvezami, ki je prek vsake mere onesnaževal okolico, in na delovanje obrtnika, ki s svojo dejavnostjo povzroča obupen hrup v delu občine (žaganje, vrtanje, pogosto tudi ponoči in ob nedeljah). Ta slednji je – uganili boste – cenjeni član občinskega sveta. Jasno je, da je v igri tudi korupcija. Ko sem nadrejene opozoril, da gre za resne probleme, ki smo jih kot občina dolžni obravnavati, so mi rekli, naj kar pozabim na te tečneže in se posvetim »pomembnejšim« stvarem. Zdaj mi je prekipelo, saj vidim, koliko ljudi trpi zaradi neodzivnosti občinskih funkcionarjev, med njimi je tudi moja mama, ki je hudo bolna. O vsem skupaj sem obvestil župana, medije, inšpekcije. Vem, da bom verjetno ob službo, a nekdo je o tem moral spregovoriti v javnosti. Sprašujem pa vas, kdo v naši državi lahko po zakonu sankcionira občino, če ta ne deluje v javnem interesu.

Globoko spoštujem vašo pogumno držo, saj sem trdno prepričan, da lahko le pokončni posamezniki vašega kova kaj spremenijo v gnilih in neperspektivnih delovnih okoljih, med katere eklatantno spada tudi vaša občina. Prepričan sem, da bi občinski funkcionarji veselo nadaljevali svoj ignorantski odnos do državljanov in sklepali nove sumljive posle z bogatimi gostinci in vplivnimi obrtniki, če ne bi vsaj eden izmed vas imel dolgega jezika.

Prav občine in njihovi funkcionarji (vsa čast izjemam) kot nekakšen lokalni družbeni mikrokozmos ponujajo izvrstno sliko stanja duha in intelekta v državi, za katero je ugledno raziskovalno podjetje Ernst&Young nedavno ugotovilo, da zaseda sam svetovni vrh na seznamu najbolj skorumpiranih na svetu.

Na tej sliki lahko opazimo veliko čredo podpovprečno izobraženih, kronično nerazgledanih in moralno-etično podhranjenih posameznikov, ki v svojem življenju nikoli niso bili deležni humanistične vzgoje in nikoli niso razumeli moči dajanja, ampak le ugodje prejemanja, in namesto da bi v prostem času brali Dostojevskega, Steinbecka, Hemingwaya, Gida, Fromma in druge velikane svetovne literature ali pa vsaj ugledne domače in mednarodne revije, raje prebirajo ceneni in privoščljivi rumeni tisk ali v najboljšem primeru lokalno občinsko glasilo; ki namesto da bi si kdaj ogledali mojstrovine filmskih velemojstrov Pollacka, Allena, Malicka, Tarantina in drugih, svoje kulturne potrebe raje tešijo z gasilskimi veselicami ali v najboljšem primeru z mehiškimi limonadami za masovno proizvodnjo; ki ne razumejo dobrega jazza, rocka, soula, ampak so prepričani, da je »frajtonarica« vrhunec glasbenega ustvarjanja.

Seveda, okusi so različni in prepotentno in krivično bi bilo človeka soditi le po tem, kaj bere, posluša, gleda ali počne v prostem času. Ampak bodimo pošteni: ali res mislimo, da je za državo koristno, da na vplivne politične in gospodarske položaje v državi prihajajo ljudje brez intelektualne širine, brez duhovne globine, brez znanja in izobrazbe? Ki obvladajo le ozko specialistične in tehnokratske vsebine? Si kot narod ne zaslužimo nekaj več? Imajo Slovenci res tako nizke kriterije?

Sam sem prepričan, da se pomemben del odgovora na vprašanje, zakaj je država zavozila na številnih področjih, skriva prav v tej negativni selekciji, ki je omogočila maligni razmah nekompetentnih kadrov na račun sposobnih, in to na pomembnih družbenih položajih. Občine so pri tem še posebej izstopale.

Na podlagi zakona o lokalni samoupravi so občine dolžne skrbeti za varstvo zraka, tal, vodnih virov, za varstvo pred hrupom, za zbiranje in odlaganje odpadkov in za opravljanje drugih dejavnosti za varstvo okolja.

Isti zakon izrecno določa tudi možnost sankcioniranja občine, če se izkaže, da svojih nalog ne opravlja ali pa jih opravlja v nasprotju z zakonom, in sicer to stori inšpektorat za javno upravo. Če inšpektorat ugotovi, da občina ne zagotavlja skupnih potreb in interesov prebivalcev in bi zato utegnile nastati škodljive posledice za življenje in zdravje ljudi, za naravno in življenjsko okolje in za premoženje, ji naloži izvedbo take naloge z odločbo. Če občina take odločbe ne izvrši v za to določenem roku, lahko njeno izvršitev doseže samo z upravno izvršbo.

Očitno je, da v vašem primeru občina ne zagotavlja varstva skupnih potreb in interesov prebivalstva (varstvo pred onesnaževanjem in hrupom), zato imate vse možnosti, da o njenem nezakonitem ravnanju (pravzaprav o opustitvi ravnanja) obvestite inšpektorat za javno upravo, ki lahko ravna v skladu z zgoraj navedenimi pristojnostmi.