Večina fantov si je želela, da sva skupaj noč in dan

Odraščala sem v družini z več otroki. Živeli smo v manjšem stanovanju, štiri leta smo si tri sestre delile mini sobo še s sestrično, ki je študirala v Ljubljani. Verjemite, tega, da nismo imeli nobene zasebnosti, sem bila do vrh glave sita. Po srednji šoli sem se zaposlila ter se nemudoma odselila. Konec tedna sem delala še v gostinstvu zgolj zato, da sem si lahko plačevala svoj mir in svoje stanovanje. Z večino fantov, ki sem jih spoznala, sem imela težave: vsak si je želel, da sva skupaj noč in dan. To mi nekako ni všeč, saj po večurnem druženju ne morem niti dihati. Prav tako me moti, da se pustijo streči, saj sem mnenja, da morajo biti odnosi daj-dam, tako kot pri mojih starših. Kaj vi menite o sobivanju dveh, ki sta sicer par, bi pa živela ločeno? Takšen način bi mi zelo odgovarjal, a se tudi zdajšnji fant, ki je najino zvezo vzel zelo resno, z menoj ne strinja.

Željka

Odgovarja Milena Miklavčič

Če se ozremo okoli sebe, hitro spoznamo, da v odraslosti pogosto bežimo od vzorcev, ki so nam zagrenili mlada leta. Nekateri zato ne morejo videti špinače, drugih je strah osamljenosti, teme, ledeno mrzlih spalnic, kričanja, zmerjanja, motijo jih celo pretirani objemi, ki so jih bili deležni kot otroci. Nehote si začnemo postavljati meje, ki natančno določajo, kaj drugi smejo in česa ne. Vi, na primer, ne prenesete, da bi vas kdor koli dušil z bližino.

Po vašem pismu sodeč bi bila moja največja napaka ta, da bi vas želela »ozdraviti« s še več bližine, še več objemov, češ, videli boste, kako blagodejno in božajoče bo to za vašo dušo. Zavedam se, da bi z vztrajanjem pri idealih, ki so blizu meni, s tem naredila prav nasprotno: prepad med vami in fantom bi le še poglobila, zato se bom poskušala opredeljevati za in proti po svojih najboljših močeh.

Če boste pozorno opazovali druge, boste videli, da se na bližino sočloveka odzovemo zelo različno. Nekaterim, tudi meni, je med vožnjo zelo dragocen mir, drugi raje klepetajo, navijajo glasbo ali se celo pogovarjajo po telefonu. So tudi takšni, ki v tišini ne morejo ne delati in ne spati, kaj šele počivati oziroma študirati. Ker smo si različni, je druge nepravično ocenjevati skozi svoje lastne zahteve in pričakovanja.

Je pa res, da imamo v vsakdanjem življenju bolj malo izbire, sploh če smo zaljubljeni, zato se večina raje prilagodi, stisne zobe in dela kompromise.

Pri vas je drugače: živeli ste v Ljubljani, a ste, odkar pomnite, sanjali, da prej kot bo mogoče, uidete iz utesnjenosti, sredi katere ste odraščali. Sobivanje štirih ljudi na dveh pogradih v manjši sobi je moralo biti zelo naporno, o tem ni dvoma. Vse spoštovanje, da vam je tako hitro in tako odločno uspelo, da ste se dokopali do svojega stanovanja!

PREBERITE ŠE -> Od mame sem podedovala ljubosumje in to mi zdaj uničuje življenje

Lotiva se še bistvenega vprašanja: je zveza, v kateri partnerja živita narazen, sploh mogoča? Po razmisleku, a zelo previdno in s tresočo se roko lahko zapišem, da bi kaj takšnega teoretično bilo mogoče, a vse do trenutka, ko bi se začeli rojevati otroci. Žal mi o tem, ali si jih želite ali ne, niste pisali. Če bi se partner z vašim predlogom, da sta skupaj na daljavo, iskreno strinjal – to pomeni brez prikrite zamere, brez preračunavanja, brez namigovanj, da ga nimate dovolj radi –, potem bi to morda lahko delovalo. Nekateri med nami, a to bolj ko ne velja za malo starejše, so prav zaradi občasnih srečevanj boljši partnerji. Je pa pri njih treba upoštevati, da nimajo več tako močnih seksualnih potreb kot vi. Sem in tja se družijo, gredo na skupne dopuste, v gledališče, a si potem, ko se vrnejo v svoj brlog, celo malo oddahnejo, ker imajo spet želeni mir.

Na splošno smo vzgojeni v prepričanju, da je partnerska zveza dobra le, če si on in ona delita mizo in posteljo v dobrem in tudi v slabem, se dopolnjujeta, ne poskušata drug drugega popravljati ali prevzgajati po svoji podobi. Partnerstvo tudi ni kakšen rehabilitacijski center, da bi bila skupaj zgolj zato, da bi drugemu reševala težave. Če se bosta v takšni zvezi, ki si jo želite, oba s fantom počutila spoštovana in svobodna, potem je to to, ne glede na šablone, ki jih postavlja družba.

Bilo bi nepošteno, če vam ne bi tudi priznala, da mi je vam ljuba oblika partnerstva zelo tuja. Če bi bila na vašem mestu, bi privolila v kompromis: kupila bi si dovolj veliko stanovanje, ki bi omogočalo ločeni spalnici, morda tudi delovni sobi. S partnerjem bi živeli skupaj, a bi hkrati imeli dovolj možnosti, da se pred njim malo umaknete. A tudi takšen način sobivanja bi od obeh zahteval veliko strpnosti. Ko gre za ljubezen, marsikdo težko razume, da se mora ravnati po urniku, ki določa, kdaj lahko izkazuje čustva in kdaj ne.

Če vas ima ta fant dovolj rad, bo morda privolil v vaše pogoje, hkrati pa vam bo nudil priložnosti, s pomočjo katerih se boste začeli učiti, kako lepo je, ko nas partner objame, se nas dotakne, stisne k sebi. V ljubezni si človek ne deli samo užitkov, temveč predvsem bližino, misli, srce. Dober partner razume, da so nekatere stvari posledica življenjskih izkušenj, hkrati pa upa, da ljubezen premaguje vse ovire.

Če ga imate radi, je pomembno, da skupaj poiščeta odnose, ki bodo za oba sprejemljivi. V pismu ste veliko pisali o telesnosti, a seks, ki je videti kot obisk fitnesa, s partnerstvom, o katerem govorim, nima dosti zveze. Ne pozabite: če boste fanta prelisičili, bosta oba nesrečna. Če boste popustili njegovim željam, ne bo dosti bolje.

Ko dva živita narazen, s časom izgubita tiste drobne, samoumevne trenutke, ki zvezo, če je »klasična«, tkejo iz dneva v dan: skupne večerje, kratki pogovori pred spanjem, pogledi, ki povedo več kot sto besed. To so stvari, ki jih ne moreš nadomestiti s klicanjem po telefonu in sporočili. Ločeno življenje omogoča veliko svobode, a hkrati ustvarja tveganje, da vsak začne čisto nehote graditi dva svetova: ločenega in skupnega. Ko pridejo težki dnevi, bolezni, izgube, stres, je biti sam sploh zelo težko. Takrat človek ne potrebuje pogovorov, ampak samo prisotnost drugega. Partner, ki je več kilometrov stran, tega ne more dati.