Tašča se vtika v najino življenje

Z ženo sva si uredila stanovanje v hiši njenih staršev. Za naju je bila to edina možnost, da si ustvariva dom. Kmalu potem, ko sva se vselila, je žena zanosila. Njena mama je vso nosečnost skrbela za svojo hčerko, kar sem razumel. Normalno se mi je zdelo, da sta se pogovarjali o nosečnosti, opremi za dojenčka. Tudi nakupovali sta skupaj. Včasih sem se počutil kar malo odrinjenega ob vseh pripravah, po drugi strani pa mi je bilo prav, da mi ni bilo treba hoditi po trgovinah, saj imam odgovorno delo in pridem pogosto domov zelo utrujen. Drugače sva se z ženo dobro razumela, z njo sem se pripravljal na porod, dogovorila sva se tudi, da bom imel tri tedne po njenem prihodu iz porodnišnice dopust. Porod je bil normalen in vse je bilo v redu, dokler ni s hčerko prišla domov. Tašča je bila več v najinem stanovanju kot v svojem. Bil sem tiho, tudi žena. Skrbelo naju je, da je ne bi prizadela. Po treh letih še vedno hodi k nama, vtika se v vse, svetuje ženi, kako naj se odloča. Večkrat sem ji predlagal, naj se pogovori z njo, a pravi, da si ne predstavlja, kako bi bilo živeti v isti hiši, če bo mama užaljena.

Za mnogo mladih parov je danes edina možnost, da si uredijo stanovanje v hiši staršev. Starši so s takimi rešitvami zadovoljni, ker to zanje pomeni, da otrok ne bo odšel, temveč bo ostal v njihovi bližini, želijo si tudi navzočnosti vnukov. Vsi si želijo, da bi živeli v sožitju pod isto streho, čeprav gre za različne generacije. Žal se pri tem zatakne.

Pogosto se starši ne zavedo, da niso več ena družina, temveč dve. To zahteva od njih spremenjeno vlogo do otroka. Nekateri se težko spoprimejo s spoznanjem, da je njihov otrok odrasla in samostojna oseba, ki ne potrebuje več nadzora in nasvetov. Težko tudi sprejemajo, da niso več najpomembnejši v njegovem življenju. Starši lahko naredijo največ za otroke pa tudi zase, če jim to omogočijo, se pravi, da jim ne dihajo za ovratnik. Odrasli otroci znajo to ceniti. V družinah, kjer je medsebojno spoštovanje in upoštevanje potreb drug drugega, ni vzroka, da bi se odnos pokvaril, ko otroci odrastejo in ustvarijo svoje družine. Za starše je to čas, ko se lahko bolj posvetijo drug drugemu, obudijo dejavnosti, v katerih so uživali v mladosti. Če je med otroki in starši zdrav odnos, si bodo še vedno želeli biti kdaj pa kdaj skupaj. Tudi pomagati si bodo znali, ker bodo vedeli, kdaj je treba.

Vaša tašča ne more iz zaščitniške in nadzorovalne vloge v odnosu do hčerke. Zanjo je še vedno in vedno bo majhna punčka, ki potrebuje njeno pomoč. Začutili ste, kdaj bi jo morali ustaviti in ji določiti meje, a žal takrat niste zmogli. Ustrašili ste se gospodovalne ženske in tega, da bi s tem prizadeli še ženo. Zdaj jo tudi ona že težko prenaša, zato je čas, da se z mamo skupaj pogovorita. Na pogovor se pripravita, napišita svoje pogoje. V svojih pričakovanjih in zahtevah bodita enotna in ne popuščajta. Seveda bo to izzvalo pri tašči prizadetost in užaljenost, še posebno, ker ste ji dolgo popuščali in je imela pri vsem glavno besedo. Zanimivo je, da tasta sploh ne omenjate, čeprav govorite o njenih starših. Verjetno ji je popolnoma podrejen, kot je običajno pri oblastnih ženskah. Če je tašča dovolj razumna ženska, bo sčasoma razumela in sprejela vajina pričakovanja. Če ima vsaj malo rada svojo vnukinjo in si želi toplega stika z njo, bo pozabila na prizadetost. Ne preostane vam torej drugega, kot da tvegate konflikt s taščo.