Tašča mi očita, da vnukinje zaradi mene ne bodo normalne

Imam brata, ki ga imam neskončno rad. Je avtist in ljudje me zaradi njega zelo radi ponižujejo. V srednji šoli sem imel dekle, ki me je pustilo takoj, ko je izvedelo zanj. Ko sem zdravnico na nekem pregledu vprašal, ali je ta bolezen dedna, je prikimala. Sklenil sem, da sploh ne bom imel otrok, a mi je usoda namenila veliko družino, saj imava z ženo danes kar tri dekleta. Lepo bi živeli, če nam ne bi tašča delala sivih las.

Z ženo sva se morala poročiti praktično naskrivaj. Nenehno naju kontrolira, ženo ščuva, naj bodo najine deklice pod zdravniško kontrolo, da morebitne znake bolezni pravočasno odkrijejo. Večkrat mi je že v obraz zabrusila, da sem ji uničil življenje. Zakaj so ljudje takšni? Četudi bi imela kakšna od hčerk zdravstvene težave, je ne bi imel nič manj rad.

Borut

Odgovarja Milena Miklavčič

Borut, hvala, da ste se oglasili. Za hip ste nam tudi odprli okno v svet, v katerem mora biti vse popolno, ker če ni, se je treba »drugačnih« znebiti.

Zaradi pritiskov okolice, ki staršem govorijo, ali res hočeta takega otroka, in strahu pred prihodnostjo, ker država pogosto ne zna ali noče zagotoviti dostojnega življenja družinam z bolnimi ali prizadetimi otroki, se otroci, pri katerih ugotovijo nepravilnosti v materinem trebuhu, največkrat niti ne rodijo. Po drugi strani bi se najraje zjokala, ko se soočim s težavami, kakršne so vaše. Ljudi, ki se grobo vtikajo v življenje svojih bližnjih, me je odkrito povedano mičkeno strah.

Vaše pismo je bilo iskreno, na trenutke boleče, a zelo pogumno. Razumem vašo utrujenost, saj nič od tega, kar opisujete, ne sodi med malenkosti. Bratova avtistična motnja je realnost, s katero živite. Ni moteča, poniževanja, zavita v celofan, ki jih doživljate, pa so! Še več, tašča je s svojim nerganjem in pritiski dosegla, da je tudi vas postalo strah za hčerke. Kljub temu ste ostali človek z velikim srcem, ki zna reči, da otrok ne bi imeli nič manj radi, četudi bi se pojavile težave. Imeti takšne vrednote še zdaleč ni samoumevno.

PREBERITE ŠE -> Po mučni rehabilitaciji sem dobila odškodnino, ki jo zdaj želijo sestra in starši

Kalili ste se že v otroštvu, saj ste zgodaj spoznali, kako krut zna biti svet do drugačnosti. Bratovi izbruhi jeze so včasih presenetili tudi vas, saj nanje niste bili pripravljeni. Po drugi strani je izjemno topel, prijazen in srčen fant. V življenju je žal tako, da so lahko ne le odrasli, temveč tudi otroci precej neusmiljeni. Norčevanja in poniževanja, tako iz brata kot iz vas, so pustila sledi. Četudi ste danes odrasel moški in oče, te rane niso kar izginile. Po zaslugi tašče se celo znova odpirajo. Vsakič ko vam namigne, da ste nevarni in »genetsko sporni«, da boste njeni ljubi hčerki »uničili življenje«, se v vas sproži stara bolečina. To je človeško, saj ga ni, ki mu takšna namigovanja ne bi prišla do živega.

Zdaj pa še k tašči. Ne bom olepševala, odkrito vam povem, da njeno vedenje ni sprejemljivo. Vsak trenutek, ko vas po nepotrebnem straši, prestopa meje. Njeno nenehno kontroliranje, hujskanje, sejanje strahu, prikrito obtoževanje in neposredne žaljivke niti približno ne govorijo o materinski skrbi. Njeno obnašanje me bolj spominja na psihično nasilje. Dopuščam možnost, da je njen strah pred boleznijo in drugačnostjo resničen, a vseeno. Tako se ne dela! Strah nikomur ne daje pravice, da ponižuje druge. Pika.

Sprašujete me, kako se obnašati do nje? Prenehajte se zagovarjati. Vsako pojasnjevanje, da niste »krivi«, je samo voda na njen mlin. Namesto tega ji brezpogojno postavite jasne meje z besedami: »O zdravju svojih otrok se odločava midva z ženo.« Več kot toliko z njo nimate kaj polemizirati, ker bo samo še slabše.

Bolje bi bilo, da se brezplodnih pogovorov o dednosti in boleznih ne udeležujete več. Kadar te teme odpira, ko pride na obisk, mirno, brez vidne jeze, vstanite od mize in zapustite prostor. S tem ji boste dali vedeti, koliko je ura, hkrati pa boste zaščitili sebe in svoje dobro počutje. Iz izkušenj veva, da človek, v katerem se nabira jeza, včasih eksplodira, ko je najmanj primerno.

Zdaj pa še k ženi, vaši zaveznici. Pomembno je, da se oba zavedata, da morata držati skupaj. Če tašča s seboj prinaša razdor, jo lahko ustavi že ona, ker je njena hčerka. Mama ji ne bo zamerila, četudi pri postavljanju meja uporabi bolj ostre besede.

Bojim se, da se tudi premalo pogovarjata. O tem, o čemer ste pisali meni, bi se lahko že zdavnaj pogovorili z njo. Žena se mora zavedati, da je že zdavnaj napočil trenutek, ko bi morala izbirati med vami in materjo, ker bi edino s tem zaščitila zakon in otroke.

PREBERITE ŠE -> Kako naj mu dopovem, da nisem edina kriva za najine težave?

Dopuščam možnost, da se žena svoje mame boji. Kljub temu bo treba reči bobu bob. Nujno je, da določita pravila: kaj je v vaši hiši dovoljeno in kaj ne, kdaj je tašča dobrodošla in kdaj je čas, da ste kot družina sami, da počnete, kar vas je volja.

Tudi deklice potrebujejo mirnega, ljubečega očeta, takšnega, ki zna na primeren način postavljati meje. Zmeraj imejte pred očmi, da ste vi njihov vzor. Če bodo videle, da pred taščo vsakič znova pokleknete, to ne bo dobro. Otroci zelo dobro čutijo napetosti, ki tlijo pod pokrovko. Če bodo odraščali v okolju, kjer se bo nenehno namigovalo, da je z njihovim zdravjem morda nekaj narobe, bodo to ponotranjile. Zato je vaša naloga, da jim z dejanji pokažete, da so v družini na varnem ne glede na vse.

In še zadnje vprašanje, ki ste ga postavili: zakaj so ljudje takšni, da se praskajo tam, kjer jih ne srbi? Nekateri nimajo drugega dela, nekateri uživajo, ko ponižujejo, nekateri so nevoščljivi, ko vidijo, da ste srečni in povezani med seboj. Ni vaša dolžnost, da jih spreminjate, imate pa pravico do spoštovanja in do miru v lastni družini.

In ne pozabite: dejstvo, da imate brata, ki ga imate neskončno radi, je iz vas naredilo velikega in spoštovanja vrednega človeka. In to je nekaj, česar vam nihče nima pravice vzeti.