Tašča je s komaj opazno gesto pokazala, kako odveč sem ji

Odraščala sem ob bratih, ki sta bila v šoli zelo uspešna. Staršem sem bila pogosto odveč, ker so se morali malo več ukvarjati z menoj. Nekako sem si oddahnila, ko sem se po končani srednji šoli odselila na svoje in končno zadihala, ne da bi mi bilo treba gledati mamo, kako zavija z očmi nad mano. Vpisala sem se na fakulteto, kjer sem začuda v roku in brez težav diplomirala.

Potem se je zgodilo nekaj, kar me je zelo pretreslo: s fantom sva obiskala njegove starše. Mama je skuhala kavo, jo razdelila med prisotne, le meni ne. Me je pa čez čas, ko so jo že vsi srebali, vprašala, ali mi je kaj do nje. Bila sem v takšnem šoku, da ji nisem mogla niti odgovoriti, le odkimala sem. Prizadelo me je, da se fant ni postavil zame. Četudi sva načrtovala skupno prihodnost, sem z njim po nekaj precej mučnih scenah, ko sem mu povedala, zakaj mi ni več mar zanj, končala.

Zdaj sem že dobro leto sama, kar mi ni všeč, ker sem po naravi precej družabna, rada imam ljudi, sploh tiste, med katerimi se dobro počutim. Sem in tja sicer grem na zmenek, a s težko kepo v želodcu.

Ingrid

Odgovarja Milena Miklavčič

O podobnih zgodbah sem se tudi v tej rubriki že pogovarjala. Imam občutek, da so kar pogoste, celo bolj, kot si ljudje upajo priznati. Ta »odveč«, ki vas boli že vse življenje, se zgodi tiho, prefinjeno, skoraj neopazno. Žal tudi tam, kjer bi človek pričakoval vsaj malo topline in velikansko naročje ljubezni: v družini ter v partnerskih odnosih. »Odveč« se v širši skupnosti, tudi na delovnem mestu, pogosto poveže z »biti nekoristen«.

Tašče, ne vse, nekatere pa, imajo izostren občutek za to, kako nekomu pokazati, da ni zaželen. Roko na srce: če bi že na spoznavnem srečanju stresale iz rokava žaljivke, bi se seveda hitro dale v zobe. Ta komaj opazna, a hkrati zelo banalna gesta, ko vam ni postregla s kavo, je bila zelo zgovorna. Kdor česa podobnega ni doživel, bi verjetno rekel: »Saj ni bilo namenoma.« A bi se motil, in to zelo!

PREBERITE ŠE ->  Večina fantov si je želela, da sva skupaj noč in dan

Da vas je namenoma prezrla, po mojih dosedanjih izkušnjah, ki pa jih ni bilo malo, ni bila pozabljivost. Takšnemu pritlehnemu ravnanju bi v ljudski govorici lahko rekli »kdo bo koga«. Ko vam je na simboličen način povedala, da vas za mizo sploh ne vidi, je vedela, da vas bo prizadela. Takšni signali imajo v družinskih odnosih že dolgo brado in zelo natančen ter preverjen učinek. Namreč: prebrala vas je in se nadejala, da ste prišli na obisk prvič, zadnjič in nikoli več, kar se je potem tudi zgodilo. Še hujše od samega dogodka, ki ste ga v pismu precej dobro opisali, je bilo nekaj drugega: da se fant ni postavil na vašo stran, in v tem grmu tiči bistvo žalostne zgodbe.

Veliko sogovornic mi je povedalo, da jih bolj kot taščino vedenje boli partnerjeva pasivnost, ki kasneje, če ostanejo skupaj, dobi zelo neprijetne razsežnosti. In imele so prav. Fantje, ki pravijo, da maminega neprimernega obnašanja ne opazijo, največkrat lažejo. Bojim se, da so se že v otroštvu naučili, da se z materami ne zapleta po nepotrebnem, kar pomeni, da je lažje pogledati stran, ker je mir v hiši pomembnejši od partneričine prizadetosti. Na srečo je večina fantov drugačnih.

Morda je bil vaš fant čisto prijeten, morda bi se z njim dalo celo ustvariti partnerstvo, ki bi vam bilo v zadovoljstvo, a glede na boleče izkušnje, ki jih imate za seboj, ne bi dala roke v ogenj.

Odraščali ste v družini, kjer so bili starši preobremenjeni in zato doma pogosto utrujeni. Razumem, da sta bila vesela, ker sta bila brata precej samostojna, ob vas pa je mama stalno zavijala z očmi, saj ste ji odvzeli nemalo prostega časa, ki bi ga, kot je sama dejala, lahko bolj »koristno porabila«. Otrok, ki ga mati odriva, pogosto odraste v odraslega, ki nezavedno išče manko potrditev in ljubezni iz otroštva. Eno in drugo je v tem vedno bolj brezosebnem svetu težko najti.

Da bi bila smola še večja, vas je na precej zlonameren način ignorirala še nesojena tašča. Razumem, da ste po treznem razmisleku in s težkim srcem prekinili s fantom. Ta se je dolgo upiral in protestiral, nazadnje vam je v jezi priznal, da je mama na zelo podoben način odpodila od hiše tudi dekle, s katero je bil pred vami. Lepa reč! Bojim se, da mu bo v življenju trda predla, če bo takšno mamino ravnanje še naprej dopuščal.

Drži, v trenutkih, ko ste mi napisali pismo, nimate partnerja, a to na srečo ne pomeni, da ždite med štirimi stenami. Ker ste zelo družabni, imate okoli sebe precej prijateljic, kdaj pa kdaj vas tudi kdo premami, da greste na zmenek. Čas raziskovanja in spoznavanja novih fantov je koristno izrabljen čas, recimo, da mu lahko rečeva tudi šola življenja. Ni nujno, da spoznavate samo okuse novih poljubov, bolj pomembno je, da se s »kandidati« pogovarjate o življenjskih temah, da spoznavate, kakšni so njihovi pogledi na svet, ki jih obdaja. Lahko se greste tudi uganke, da vidite, kako bi se na primer oni obnašali v zgodbi o skodelici kave.

PREBERITE ŠE -> Od mame sem podedovala ljubosumje in to mi zdaj uničuje življenje

Lepo bi bilo, da se s tem »biti odveč« spopadete tudi sami. Ni vaša naloga, da popravljate tuje značaje, to bodo storili sami, če bo tako naneslo. Vaša naloga je, da se naučite, kako se zaščititi, kajti trenutkov, ko se boste počutili odveč, vam v življenju ne bo manjkalo.

Še nekaj bi vam položila na srce: najboljši partnerski odnos ni tisti brez kakršnihkoli konfliktov. Zelo pomembno je, kako jih dva, ki se imata rada, rešujeta, kako pozorna sta drug do drugega, kako si stojita ob strani. Nekdanji fant bi se, to veva obe, pri vas zapisal z zlatimi črkami, če bi v trenutku, ko vas je njegova mama ignorirala, vstal, vas objel in ji rekel, da se tako ne dela. Če dobro premislite, ste, ker ste ga pustili, na boljšem. Občudujem vas, ker ste zmogli narediti korak, ki ga marsikatera na vašem mestu ne bi. S tem ste si verjetno prihranili marsikatero solzo in bolečino, kajti »kače, ki rade usekajo«, zlepa ne odnehajo.