Sva res za skupaj, če sva si tako različna? (Odgovarja družinska terapevtka)

S partnerjem sva zelo različna, jaz živahna in glasna, on precej bolj miren in vase zaprt. Prosti čas rada preživljam s prijatelji, na izletih, koncertih in kavah, medtem ko je on raje sam, teče, kolesari ali gleda serije na kavču. Včasih se mi zdi, da mu je odveč tudi moja družba, tak volk samotar je.

Enkrat na nekaj mesecev ga moram prav prisiliti, da gre na pijačo s svojimi kolegi. Oba sva stara malo pod trideset let in razmišljava o otroku, jaz pa se sprašujem, ali nisva čisto preveč različna, da bi si ustvarila družino. Pravijo, da se nasprotja privlačijo, a da bi odnos dolgoročno dobro deloval, se mi zdijo nujni nekateri skupni pogledi in vrednote. Imava tudi zelo različen odnos do denarja. Živiva v stanovanju, ki je v lasti mojih staršev, in tako lahko tudi ostane, fant pa meni, da bi morala varčevati in kupiti nekaj svojega.

Meni je škoda denarja, raje ga porabim za potovanja in zabavo, saj vem, da naju starša ne bosta postavila na cesto, fant pa mi očita, da sem nezrela in zapravljiva. Res ga imam rada, sprašujem pa se, ali sta lahko dva tako različna značaja dobra partnerja in starša. Kaj mislite vi?

Ela

Odgovarja Katja Knez Steinbuch, družinska terapevtka

Hvala za vaše zaupanje. Čutiti je, da vas situacija iskreno skrbi in da si res želite razumeti, ali lahko razlike v partnerskem odnosu zdržijo. Opisujete, da ste živahni, družabni, radovedni, on pa umirjen, zaprt vase in morda nekoliko samosvoj. Že v tem opisu je slišati, da vas njegova mirnost včasih pomirja, a hkrati tudi oddaljuje – kot bi si želeli več topline, spontanosti, vključevanja in živahnosti.

PREBERITE ŠE -> Vse se podira. Morala sem se upokojiti, sin ima fanta, zdaj je prišla še bolezen

Ko govorite o teh razlikah, bi psihoterapevti družinske terapije, ki vključujemo teorijo navezanosti, prepoznali dva različna načina, kako vsak od vaju išče občutek varnosti. Vaša živahnost in družabnost morda nista le temperament – morda pomenita, da se s stikom pomirjate, da vam bližina prinaša občutek življenja in varnosti. Njegova umirjenost in zaprtost pa morda pomenita, da se pomirja s tem, da ima več nadzora, več prostora zase, da se umakne, kadar začuti preplavljenost. Ste vedeli, da obstajajo celo raziskave, ki pravijo, da se moški na splošno hitreje pomirjajo na takšen način?

V EFT-terapiji (na čutenja osredotočeni psihoterapiji) bi rekli, da se v takih odnosih partnerja pogosto ujame­ta v ples približevanja in umikanja, kar lahko ustvarja nemir in konflikte. Tak ples gre ponavadi tako, da si en partner želi več povezanosti, drug pa ob tem doživi pritisk. Ti cikli se lahko izmenjujejo toliko časa, dokler se res ne srečata v hrepenenju po varni bližini. Te razlike same po sebi niso problematične – pogosto prinašajo ravnotežje: vi v odnos vnašate toplino, on zanesljivost.

Težava nastane, kadar postanejo vir občutka nerazumevanja in vir nerazrešenih potreb. Takrat vsak začne braniti sebe: vi morda z več besedami, energično, z željo po pogovorih, več prigovarjanja, on pa z molkom, umikom ali racionalnostjo. V teoriji navezanosti pravimo, da v jedru vseh partnerskih konfliktov ni toliko vsebina – denar, družabnost, način življenja –, temveč strah pred izgubo povezanosti. Ko vi slišite, da vas imenuje nezrelo ali zapravljivo, se verjetno v vas prebudi občutek, da niste sprejeti v svoji živosti. In ko on sliši, da ga morate »prisiliti« v druženje, se v njem lahko prebudi občutek, da ni dovolj dober tak, kot je. Obe reakciji sta boleči, le izraženi z različnimi obrambami.

Tudi pri denarju gre za simbolno temo: za enega pomeni varčevanje občutek nadzora in varnosti, za drugega pa svobodo, možnost doživljanja življenja. Ne gre torej za prav in narobe; gre za dve različni poti do občutka varnosti. V družinski psihoterapiji bi iskali, kako lahko oba občutita, da so vajine potrebe slišane: da je njegova želja po stabilnosti upoštevana, hkrati pa vaša potreba po življenjski lahkotnosti ne izgine. Kaj v vas oživi, ko on raje ostane doma? Kaj se v njem premakne, ko vi vabite v svet? Takšna vprašanja lahko pomagajo, da se v odnosu ponovno začuti sočutna povezanost.

PREBERITE ŠE -> Zaradi hčerine diagnoze nam razpada življenje (odgovarja: Tjaša M. Kos)

Včasih partnerja, ki sta si različna, ustvarita izjemno bogat odnos – če znata razlike prepoznati kot priložnost, ne grožnjo. Ko vi začutite, da njegova mirnost ni zavrnitev, temveč drugačen način umirjanja, in ko on razume, da vaša živahnost ni kaos, temveč iskanje stika, se med vama ustvari most varne povezanosti.

Takrat razlike niso več boj, ampak dopolnjevanje. S takšnimi pogovori in raziskovanjem se pogosto ukvarjamo prav na partnerskih psihoterapijah. Učimo se, da ljubezen ni v tem, da bi bila enaka, temveč da znata ustvariti varen prostor, kjer sta lahko različna. Če pa bi kdaj začutila, da se vse vrti v krogih, je čas, da si poiščeta podporo. Toplo priporočam, da se obrnete na partnerskega psihoterapevta družinske psihoterapije.

Ker je bil ravnokar sprejet zakon o psihoterapevtski dejavnosti in jih je v Sloveniji ogromno, verjamem, da bosta lahko našla primernega varnega in strokovnega psihoterapevta. Pogumno!