Streznil se je in me hoče nazaj

Da je fant alkoholik, sem zaslutila že, ko je služil vojsko v JLA. Bila sem študentka, pogosto me je prosil za denar in vse sproti zapravil, čeprav so mu starši redno pošiljali ustrezne vsote. A bila sem zelo zaljubljena in slepa, komaj sem čakala, da se poročiva. Rodila sta se nama dva otroka. Četudi so bili najini prihodki zgledni, sva živela v manjšem blokovskem stanovanju, medtem ko so si vrstniki drug za drugim zgradili hiše.

Tudi takrat, ko mi je denar dokazano ukradel, so ga njegovi starši podpirali, mene pa zmerjali, da nisem dovolj dobra zanj. Moja ljubezen se je s časom, ko sem morala brisati njegovo bruhanje, ga vzdrževati in reševati tudi v službi, da ga niso postavili na cesto, razblinila. Po šestnajstih letih mučenja in životarjenja sem dobila priložnost za selitev na svoje in jo s sinovoma tudi izkoristila.

Mož se je v šoku, ker sem naredila, kar sem mu že ves čas obljubljala, končno šel zdravit. Po dveh letih ločenega življenja mi je predlagal, da bi, ker je bil trezen in ozdravljen, ponovno poskusila. Vse skupaj se je klavrno končalo, saj so se mi že ob prvem fizičnem dotiku pred očmi odvrteli filmi, ko je pijan v lastnem bruhanju ležal na kavču, z otrokoma pa sem ga potem vlekla v kopalnico, da sem ga očistila. Ne razume, da sva lahko prijatelja, kaj več pa bognedaj!

Mojca

Odgovarja Milena Miklavčič

V pismu ste precej obširno opisali življenje z alkoholikom, ki ni bilo lahko. Sami ste skrbeli za otroka, gospodinjstvo, prihodke ter zanj, verjetno pa tudi za to, da okolica ni vedela, kako hudo je pri vas doma.

Prav je, da se je mož odločil za zdravljenje. Tudi od vas je lepo, da cenite trud, ki ga je vložil v to. Škoda, da ne razume, da njegova treznost ne pomeni, da ste dolžni pozabiti, kaj se je dogajalo, še manj pa pomeni, da ste mu zaradi (o)zdravljenja karkoli dolžni. Bojim se celo, da še ni dojel, da šestnajstih let peklenskega življenja ni mogoče izbrisati z dvema letoma treznosti.

PREBERITE ŠE -> Želim si, da bi starši spoznali mojo šestletnico

Zdravljenje je bilo, kakorkoli obračate, v prvi vrsti njegova odgovornost do samega sebe in tudi do otrok. Ne more pa biti nekakšna vstopnica, s katero bi si ponovno kupil pravico do skupnega življenja.

Dolga leta ste živeli ob človeku, ki vam je jemal denar, vas spravljal v stisko, vas poniževal in na vas prelagal bremena družinskega življenja. Namesto da bi njegovi nespametni starši od sina zahtevali, naj prevzame del odgovornosti, so ga ščitili. Še huje: smilil se jim je, od vas pa so pričakovali, da boste z njim potrpežljivi. Za alkoholika je takšna »pomoč« zgolj grda potuha, zaradi katere mu ni treba sprejeti posledic.

Najhuje je bilo, ker ste morali za njim tudi čistiti. Pravite, da ste stanovanje sicer vsako leto prepleskali, a vonj po bruhanju se je dobesedno zažrl v stene. Ko mu je zaradi pitja grozila izguba službe, ste ga reševali pri direktorju, ki je bil vaš sošolec. Ne boste pozabili besed, ki vam jih je ta izrekel: »Mojca, pomagal ti bom, a verjemi, čez leta ti bo zelo žal, da sem ti ustregel.«

Vaš odhod na svoje še zdaleč ni bil posledica sebičnosti, kot so vam očitali njegovi starši. Bil je prvo dejanje zdrave pameti v šestnajstih letih! Rešili ste sebe in sinova iz razmer, v katerih ste počasi izgubljali dostojanstvo, mir in verjetno tudi zdravje.

Moža je, kot pravite, streznil šele vaš odhod. Dokler ste vztrajali, je verjel, da se bo s pomočjo staršev vse nekako uredilo. Šele ko vas ni bilo več, ko njegovim staršem, ki so prihajali ropotat pred vrata, niste odpirali, se je začel trezniti.

Po drugi strani pa razumem, zakaj ste po dveh letih privolili, da ponovno zaživite skupaj. Ko sta sedela ob kavi, ste verjetno pred seboj videli fanta, v katerega ste bili nekoč zaljubljeni. Toda zakon ni samo prijazno kramljanje. V trenutku, ko se vam je ponovno približal in se vas dotaknil, so se v vas oglasili alarmi. Gnus, ki vas je preplavil, je bil tako silovit, da vam je vzel dih.

Spomnili ste se, kako ste ga z otrokoma vlekli v kopalnico, kjer ste ga, ker se je otepal, le s težavo za silo očedili. Spomnili ste se ukradenega denarja, strahu, v katerem ste živeli, ko se je sredi noči pijan za volanom vračal proti domu. Vaše telo si je zapomnilo tisto, kar je srce hotelo pozabiti.

Sprašujete se, kako je mogoče, da se je silna ljubezen, s katero ste stopili v zakon, s takšno dokončnostjo razblinila. Veste, nekatere stvari je mogoče odpustiti, ni pa jih mogoče pozabiti. Vse, kar je od vajinega zakona ostalo, je usmiljenje, ki ga čutite do očeta svojih sinov. Nič drugega. Če ljubezen teptamo na vse mogoče načine, prej ali slej izdihne.

Vaš mož očitno razmišlja drugače. Verjetno si govori: »Ne pijem več, torej je težava odpravljena, zakaj za vraga ne dovoli, da bi jo spet objel?!« Ne zaveda se, da ločitev ni bila povezana le s steklenico. Hote ali nehote je pozabil na laži, kraje, izgovore, ponižanje, neprespane noči, na izgubo spoštovanja, vtikanje svojih staršev v vajin zakon ...

PREBERITE ŠE -> Prijateljica iz otroštva me drži v šahu

Na vašem mestu bi ga čim prej postavila na realna tla. Povejte mu, da mu ne boste preprečevali stikov s sinovoma, a naj ne računa na oživitev vajinega intimnega in partnerskega odnosa. Morda bo rekel, da si zasluži drugo priložnost. Povejte mu, da si jo je podaril s tem, da živi trezno. Morda vam bo očital, da ga ne znate ceniti ali da niste sposobni odpuščati. Lahko vam bo zagrozil, da bo spet začel piti, če mu ne boste ustregli. Marsikatera od žensk, ki so se že znašle v vaših čevljih, je to doživela. Zadnja stvar, ki si jo lahko privoščite, je, da popustite.

Če ne bo spoštoval vašega jasnega ne, naj obiski potekajo drugače. S sinovoma se lahko dobiva zunaj vašega doma ali ob vnaprej dogovorjenem času. Ni vam treba z njim piti kave, sedeti ob njem ali ustvarjati videza družinske bližine in sreče, če in dokler to razume kot povabilo v posteljo.

Še to: pozabite, da mu po njegovem mnenju delate krivico. Krivica bi bila, če bi zaradi občutka dolžnosti znova privolili v odnos, ki ga vaše srce in telo zavračata.